Neuslišano hrepenenje po mami

Angelco Likozar je družina oddala v posvojitev pri njenih šestih mesecih. K sebi sta jo vzela teta in stric. Zaradi otroške paralize se je je družina sramovala, mama nikoli kasneje ni hotela imeti stikov z njo. Kako hudo je šele bilo, ko je zanosila in si o tem ni upala nikomur povedati. Mnogo gorja je bilo v njenem življenju, v zadnjih letih pa le nekaj več miru. A rana v njeni duši ostaja ...

Angelca Likozar je bila rojena v veliki družini na Bobovku pri Kranju, peta po vrsti. »Še preden sem prišla na svet, sta moja mama in mamina polsestra napisali pogodbo, da bo družina oddala novorojenčka, če bo le punčka. Rodila sem se z nazaj obrnjeno nogico, s kupi turov po telesu. Leta 1945 je bilo. Mama se mi je res odpovedala, imam napisano, da se oče in mati odpovedujeta starševstva, prevzameta ga Helena in Jaka Likozar. Prej sem se pisala Snedic,« je začela svojo zgodbo o nikdar uslišanem hrepenenju po mami in pravi družini Angelca Likozar. Pravi, da jo to še danes tako zelo boli, da mora osebno pripoved, ki je bila pogosto eno samo veliko razočaranje, spraviti iz sebe.

Šest mesecev je bila stara, ko so jo oddali. Poškodovano nogico zaradi otroške paralize so ji zdravniki hoteli kar odrezati. Zaradi tetinega poznanstva – tete nikoli ni smela klicali mama, čeprav si je to kasneje zelo želela – se je zanjo zavzel ortoped dr. Debevec. Nadaljevala je: »Na svojo roko me je začel zdraviti in nogico je, kar se je le dalo, poravnal, povsem pa je ni mogel. Teta in stric sta zame veliko žrtvovala, topline pa nisem imela. Morda tudi zato, ker sta bila že malce v letih, ko sta me vzela k sebi; svojih otrok nista imela. Res pa je, da če bi ostala doma, bi verjetno že zdavnaj umrla, ker se mama ni zanimala zame. Teta je bila dr. Debevcu tako hvaležna za zdravniško oskrbo, da je vzredila prašiča in mu ga dala v zahvalo. Veliki revščini navkljub. Skoraj štirinajst let se je zdravnik ukvarjal z mojo nogo. Ko je bilo treba v bolnišnico v Ljubljano, me je stric zjutraj še pred službo nesel od Bobovka do kranjskega Kolodvora, zvečer, ko sva se s teto vrnili z vlakom v Kranj, naju je počakal in me nesel domov.«

Ves čas je hrepenela po domačih, to večkrat z bolečino v očeh pove: »Teta me je šla vpisat v šolo v Predoslje, ko sva na poti na njivi srečali mojo mamo. Ji reče teta: »Veš Hela, zdaj sem jo pa vpisala v šolo, pa povedala sem, čigava je.« Mama je samo odvrnila: »Kaj pa ti praviš, čigava je?« Sedem let sem bila stara in še danes vem, kje je bilo, kako je bilo. Stalno sem imela potrebo pa atu in mami. V drugem razredu sem bila, ko sem rekla teti in stricu, če ju imam lahko za mamo in ata. Teta je rekla, da ju moram spoštovati kot teto in strica, ata in mamo imam drugje.« Angelca je imela ves čas stike z bratom Tinetom, vse do njegove smrti, sestre so se je sramovale.

Bila je zelo živahen otrok, se spominja, klub protezi je več kot dohajala svoje vrstnike. Tudi pri vragolijah. »Če sem kaj ušpičila, sta prišla mama in ata in me natepla. O, to pa ja. Teta in stric me sicer nista tepla, nista pa preprečila tepeža. Šele moja učiteljica Škrljova Anica, ki je pred dnevi umrla in me je to zelo razžalostilo, se je zavzela zame, ko je videla, da tudi sedeti ne morem več zaradi očetovih udarcev s pasom. Oddala je prijavo na socialno službo. Teta je obljubila, da bo poskrbela, da se ne bo več zgodilo, da bi me še tepli.« Angelca Likozar žalostna pove, da je njena mama vedno pripomogla k temu, da jo je bolelo in bolelo. Čustveno najbolj, doda: »Kot deklica sem razmišljala o tem, da bi bilo najbolje, da bi kar umrla.«

Mama ni spoznala vnučke

»Nisem še dopolnila petnajst let, ko sem začela delati v puškarni, tedaj je bila še v kranjski Planiki. Ko se je puškarna selila v Stražišče, sem tedanjemu direktorju Gorenjskega tiska Bezniku potarnala, da se bom še dlje vozila s kolesom do službe. Je rekel: pa pridi k nam, čeprav me iz puškarne niso radi spustili, saj sem se v Borovljah ravno izučila za navijalko. V Gorenjskem tisku sem delala vse do upokojitve. Služba me je ves čas držala pokonci. Dopusta sploh nisem jemala.« Ves zasluženi denar je morala dajati teti.

»Zanosila sem pri osemnajstih letih. Nobene zaljubljenosti ali ljubezni ni bilo. Kar tako, zgodilo se je … O tem, da sem noseča, nisem upala nikomur povedati. Na nobenem zdravniškem pregledu nisem bila. Obleke sem si sama šivala, in ker sem bila že sicer bolj močna, nihče ni opazil moje nosečnosti. Na soboto sem bila v službi, v ponedeljek pa sem rodila. Teta je mislila, da sem kaj bolna, na to, da bom rodila, še pomislila ni. K sosedom je hitela telefonirat in sama sreča je bila, da je ravno tedaj rešilca vozil moj bratranec Lojze. Na soboto pozno zvečer me je odpeljal v bolnico na Labore, pa niso imeli prostora in sva šla na Rupo še po eno nosečnico, zanjo pa je bil v bolnici prostor, ker je bila pomembna oseba. Nisem hotela jamrati, navkljub popadkom, in Lojze me je kar vozil naokrog, vmes še v Besnico, preden sva se le pripeljala do Ljubljane. V Ljubljani sem rodila. Ponedeljek ob sedmih zjutraj je bilo, ko bi morala biti že v službi. Hčerki sem dala ime Helena, po teti. O kako je bilo doma hudo. Moja mama je prišla k teti z zahtevo, da naj me nikar ne sprejmejo v hišo. Mama nikoli ni spoznala vnučke. Nikomur nisem povedala, kdo je otrokov oče, razen bratu Tinetu. Oče hčerke je hotel zanikati očetovstvo, pa sem zahtevala teste. Za hčerko nikoli ni plačeval, saj tega niti nisem zahtevala. Sem mu rekla, naj raje skrbi za svoje štiri otroke, rojene v zakonu. A se je v tistem času že ločeval od žene.«

Teta jo je vsemu navkljub sprejela nazaj pod streho. Skupaj s hčerko. »Teti sem rekla, da zdaj potrebujem denar, ki sem ga zaslužila z delom. Ob enajstih dopoldne sem prišla iz porodnišnice, ob pol enih sem šla s kolesom v Kranj, da sem za hčerko nakupila najnujnejše. Kasneje v službi mi je sodelavka, ki ni imela svojih otrok, predlagala, naj Heleno oddam v posvojitev. Sem rekla, da za nič na svetu ne (jok). Moja je!«

Nekaj dobrih ljudi pa ji je vendarle stalo ob strani, med njimi Ivanka Černač. »Ivanka je bila vzgojiteljica, in kadar nisem imela hčerke in kasneje tudi sina kam dati v varstvo, je Ivanka vedno priskočila na pomoč. Tudi mene je »vzela v roke« in poskrbela za to, da sem se znala malce bolje urediti. Saj nisem imela ne denarja ne volje za to. Hodili sva tudi v gozd, Ivanka je navdušena gobarka,« pripoveduje Angelca. Danes 82-letna Ivanka Černač stanuje pri Angelci, ki poudari: »Ivanko imamo vsi v družini zelo radi.«

Prodali so jo, na miru pa je niso pustili

Angelca Likozar je skrbela za bolnega strica, kasneje je hudo zbolela tudi teta. Hodila je v službo, delala tudi po šestnajst ur, ko je bilo treba, začela dozidavati skromno hiško, v kateri so se vsi stiskali. »Saj bi mi v službi dali stanovanje, pa nisem mogla tete in strica pustiti samih,« pove.

Za to, da je odplačevala kredit, je v podnajem vzela štiri brate. Delali so na pogrebni. Eden od bratov, Niko, je kasneje postal njen mož. »Bil je vztrajen, to pa (smeh),« je povedala gospa Angelca. V zakonu se jima je rodil Jaka, tudi Heleno je Niko imel »za svojo«. »Če le ne bi toliko pil,« z žalostjo doda sogovornica. Mož ji je pred dvema letoma in pol umrl. Med pogovorom je večkrat poudarila, da se je kar naprej drži smola … V odraslih letih je zbolela za kostno tuberkulozo, za katero se je zdravila do nedavnega. Neverjetno ostaja optimistična in z največjo srečo v srcu doda: »Otroka in vnuke imam pa vredne zlata (jok sreče). Heleni in Jaku sem želela omogočiti vse tisto, česar sama nikoli nisem imela. Ne samo materialno, predvsem sem jima želela dati toplino doma.«

V življenje Angelce Likozar je nekaj več sonca posijalo tudi ob upokojitvi. »Otroka sta se osamosvojila, čeprav jima še vedno zelo rada pomagam, ko je treba. Z društvom upokojencev redno hodim na izlete, ustanovila sem kolesarsko sekcijo. Dejavna sem tudi pri turističnem društvu. In zelo rada vozim avto. Če le ne bi pred kratkim doživela srčnega infarkta. No, pa sem že bolje,« v svojem optimističnem tonu zaključi. Kaj si še želi, jo vprašam: »S sestro nisva govorili že oseminštirideset let. Stalno imam to željo …« Ivanka Černač, ki se pridruži pogovoru, pa odločno pove: »Če so jo doma prodali, ne razumem, zakaj je v življenju niso pustili vsaj na miru.«