Maistrova dediščina na enem mestu

Kamničani v spomin na svojega rojaka, generala Rudolfa Maistra praznujejo občinski praznik, kot prvi v Sloveniji so mu postavili spomenik, po njem so poimenovali srednješolski center, ulico in most, tik pred odprtjem pa je tudi spominska soba, ki bo oživila njegovo rojstno hišo.

Malo je slovenskih mest, ki bi svojim znanim rojakom izkazovali toliko časti, kot to počno v Kamniku.

Na slovenskega generala, ki je z odločnim vojaškim posredovanjem za severno mejo spremenil tok slovenske zgodovine, so ponosni že vrsto desetletij. Ob njegovi petdesetletnici leta 1924 so mu podelili naziv častnega meščana, pet let kasneje je bila po njem poimenovana najstarejša in najpomembnejša kamniška ulica, ob šestdesetem rojstnem dnevu pa so mu člani mestnega sveta poslali veliko čestitko s podpisi vseh svetnikov, na kar se je Maister odzval s pismom in zahvalo »Bog živi moje kamniške soobčane!« In to kljub temu, da je v Kamniku preživel le prvih šest let svojega življenja. Leta 1938 so na njegovi rojstni hiši na Šutni postavili spominsko ploščo, leta 1970 pa na Trgu talcev prvi Maistrov kip v Sloveniji. A Maistrova zgodba v Kamniku bo zares celostna postala šele te dni, ko bo Občina Kamnik v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik v njegovi prenovljeni rojstni hiši uredila težko pričakovano spominsko sobo.

Občina Kamnik se je lani z Župnijo Kamnik uspela dogovoriti za lastništvo šestdesetih kvadratnih metrov pritličja v delu Maistrove hiše, katere zunanjost je bila pred leti že prenovljena, kjer bo predstavljeno Maistrovo življenje, vojaška vloga, povezava s Kamnikom in vpliv, ki ga ima še danes. Maistrova hiša je bila v preteklem stoletju naseljena z različnimi stanovalci, v pritličju je bila tudi drogerija, a vsi prostori so bili več kot deset let prazni. »Obnove notranjosti smo se lani lotili v sodelovanju z zavodom za varstvo kulturne dediščine, pričakalo pa nas je zelo veliko dela. Ob odstranitvi sekundarnih stropov in sten smo naleteli na lesno gobo, odstraniti smo morali stare kopalnice, odkrite pa so bile tudi poslikave iz 19. stoletja, ki so v delu vidne tudi po obnovi,« je pomembno delo, ki se ga lotevajo ob finančni pomoči Občine Kamnik, opisala direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik, tudi avtorica stalne postavitve mag. Zora Torkar. Ureditev spominske sobe se je zaradi zelo omejene površine, a velike Maistrove zgodbe izkazala za zelo velik izziv.

V prvem sklopu razstave bo na ogled gradivo iz 80. let 19. stoletja, ko je Maister s svojo družino živel v Kamniku. »Predmetov o Rudolfu Maistru skorajda ni. Ohranjeni so le trije – njegova vojaška kapa, ki je del avstro-ogrske uniforme iz leta 1918, meč iz istega leta in zastava Maribora iz preloma 1918/19. Te predmete si bomo sposodili od Pokrajinskega muzeja Maribor in tudi sicer smo gradivo zbrali pri različnih strokovnih institucijah po Sloveniji. Nekaj osebnega gradiva hrani tudi njegov vnuk Borut. V rojstni hiši njegovih predmetov ni bilo več, naš muzej pa tudi hrani le nekaj dokumentov. Kljub temu bomo Maistra prikazali na celosten način – njegovo povezavo s Kamnikom, njegovo vojaško vlogo na Štajerskem in Koroškem, njegovo ljubezen do knjig – bil je lastnik okoli 2000 enot obsežne zelo dragocene knjižnice, do poezije – izdal je dve pesniški zbirki, in do likovne umetnosti. Predstavili bomo njegove borce, njegove številne upodobitve, filmsko gradivo o njem, predmete, kot so spominske medalje in značke … Maister ni bil le general, ampak tudi kulturnik. Njegov vnuk denimo hrani spominsko knjigo s podpisi več kot dvajsetih kulturnikov tedanjega časa, tudi Ivana Cankarja, Ivana Hribarja …,« našteje Torkarjeva.

Maistrova rojstna hiša bo predvsem šolskim skupinam, pa tudi vsem drugim obiskovalcem vrata odprla predvidoma do maja, slavnostno odprtje pa bo konec novembra, ko bo Kamnik gostil državno proslavo ob dnevu Rudolfa Maistra.