V sistemu, ki ničesar ne podari

Nada Banič iz Kranja je sociologinja in družinska terapevtka, ki že dobrih dvajset let živi v Kanadi, natančneje v Vancouvru. Odhod tja je bil avantura, začetni meseci kalvarija, sledil je boj za preživetje. Zdaj je zadovoljna, življenje si je uredila do te mere, da "se ne more pritoževati".

A je vendar še vedno drugače, drugačne vrednote so, vse se gleda skozi denar. In vedno si tujec. Kakor hitro odpreš usta, te prepoznajo. Poleg tega to ni družba solidarnosti. Nihče ti ničesar ne uredi in ne podari, pomagajo le z nasveti. To je družba tekmovalnosti in zato so ljudje bolj odtujeni drug od drugega. Ima pa tak način življenja tudi svoje dobre plati: ker te pregnete, te spodbudi in prebudi – če ti seveda uspe. Nadi je, a z velikimi napori. In ker je imela »podlago« – univerzitetno izobrazbo in potrebne delovne izkušnje. Kdo ve, kako bi se njena avantura končala, če tega ne bi imela – v sistemu, ki pretirano veliko odgovornost prelaga na posameznika in v kakršnega čedalje bolj tone tudi naša družba. O vseh teh dobrih in slabih plateh odločitve, ki ji je dodobra spremenila življenje, sva se pogovarjali.

Ko ste prišli, ste se z dvema majhnima otrokoma nastanili v najcenejšem hotelu in denar, ki ste ga prinesli s seboj, je skopnel v enem mesecu. O čem ste takrat razmišljali?
»Razmišljala sem o tem, kako preživeti. Nisem pa takrat še razmišljala o tem, da bi ostala v tujini, in stanovanje, ki sem ga imela doma, sem še obdržala. V mislih sem si dala časa eno leto: če me v tem času ne bo nazaj domov, potem me ne bo. Prvo leto je bilo zelo težko, pristali smo celo na socialni podpori, ki jo je naša družina dobila, ker smo imeli status »landed immigrant«, tujca s pravicami kanadskega državljana. Moj poklic svetovalke v socialnem varstvu je bil takrat v Kanadi deficitaren, zato smo tudi dobili delovno vizo. Spominjam se, da smo kuhali špagete in nismo imeli denarja, da bi si zraven lahko privoščili omako. Tudi razmere, v katerih smo živeli, so bile bedne. Naše prvo stanovanje je bilo brez pohištva, spali smo kar na vzmetnicah. To je bil zame velik šok, saj nisem bila navajena tako nizkega standarda. Po šestih mesecih smo bili že odločeni, da se vrnemo. A se je ravno takrat začela vojna v Jugoslaviji, hkrati pa sem jaz dobila službo. Na začetku jo je iskal samo mož, ki je pravnik, a ker tu velja francosko pravo, bi se moral prekvalificirati. Ker pa je imel delovne izkušnje tudi v pomorstvu, je nazadnje tudi on še v istem letu dobil službo.«

Kaj vam je bilo v tistem času najhuje?
»Največji pretres je bil zame ta, da sem se morala obrniti na socialno službo in se usesti na nasprotno stran mize, kakor sem bila navajena. Vendar pa vem, da je bila tudi dobra stran te težke življenjske izkušnje: na ljudi, ki prihajajo po pomoč, sem začela gledati povsem drugače. Bolj človeško in od takrat razumem, da si ljudje v večini primerov revščine ne izberejo, ampak jih v to porine družbeni sistem.«

Kakšna je bila vaša prva služba v Kanadi?
»Začela sem delati v neprofitni organizaciji, ki se je ukvarjala s pomočjo otrokom in družinam. Ljudem sem kot neke vrste družinska delavka pomagala z informacijami o možnih denarnih in drugih pomočeh, terapijah, svetovanjih ter jih usmerjala na organizacije, ki so se ukvarjale s socialno pomočjo. Službo sem dobila neverjetno hitro po tistem, ko sem jo začela iskati. Moja bodoča delodajalka takrat od mene ni zahtevala nikakršnih potrdil, rekla mi je le, naj začnem delati in se dokažem. Potem mi je, brez moje vednosti, na svetovanje poslala tri svoje kolegice, da je na ta način preverila moje znanje in sposobnosti. Službo sem obdržala. Potem pa sem se nenehno izpopolnjevala in izobraževala, saj to preprosto moraš početi, če želiš imeti delo.«

Kako hitro ste se navadili na nov način življenja?
»Nikoli nisem sprejela, da bom tu stalno živela. Na to sem vedno gledala kot na prehodno obdobje. Življenje se mi je zdelo povsem drugačno kot doma, občutila sem, da prevladujejo druge vrednote. Na vse se gleda skozi denar. Vreden si toliko, kolikor imaš denarja. Ljudje so bolj osamljeni, saj se ne čuti takšne povezanosti in solidarnosti, kot sem je bila navajena v Sloveniji. To človeka žene v preživetvene strategije. Nič ni gotovega: da boš dobival pokojnino, da boš imel zdravstveno zavarovanje, da boš lahko šolal svoje otroke. Vse, kar želiš imeti in potrebuješ, si moraš prislužiti, moraš biti iznajdljiv. Socialne podpore sicer obstajajo, a le v takšni višini, da lahko držiš glavo nad vodo, da preživiš. Za vse si sam odgovoren. Nihče več ne skrbi zate. V prejšnji Jugoslaviji sem se počutila kot v vati: vsi smo vedeli, da bomo na koncu zaslužili za pokojnino, vedeli smo, da bomo dobili službo, pa da imamo svojega zdravnika, da se naši otroci lahko brezplačno šolajo vsaj do diplome. Hodili smo na sindikalna letovanja in dopuste. Krasni stari svet.«

Sliši se zelo dramatično ...
»Ja, saj po eni strani je dramatično, posebej za našo generacijo, ki je bila navajena drugačnega življenja. Po drugi strani pa človeku takšno življenje da občutek večjega nadzora nad življenjem. Bolj moraš razmišljati, kaj boš delal, spodbuja te, da iščeš nove poti in nove načine, ker nikoli ne moreš računati na nekaj gotovega in stalnega. Sicer je kruto, a življenje je nasploh kruto, ali ni? Vendar pa se tisto, kar se ti v nekem trenutku zdi najhujše, lahko izkaže za nekaj najboljšega. Verjamem, da se vse stvari v življenju zgodijo z razlogom.«

Vam je na vaši poti kdo pomagal?
»Tu ti nihče ne bo pomagal v tem smislu, da bi ti nekaj priskrbel, na primer službo. Dajo ti znanje, kako do tega priti, potem pa moraš vse korake narediti sam. Tu ljudje veliko govorijo, veliko obetajo, vendar na koncu ostaneš sam. S tem spodbujajo osebno odgovornost. Zelo pomembni so cilji, ki jih ima posameznik, in potem vidi tudi pot. Vidi svoje možnosti in priložnosti. Vse je v tvojih rokah.«

Kako pa je z zdravstvenim zavarovanjem pri vas?
»Zdravstveno varstvo je razdeljeno na osnovno in dopolnilno oz. razširjeno. Oboje si plačuješ sam, čeprav je osnovno zdravstvo organizirano na državni ravni. Nekateri ljudje zdravstvenega varstva ne plačujejo, ker želijo na ta način prihraniti nekaj denarja. To lahko počneš nekaj časa, če si zdrav in v dobri kondiciji, vendar je vedno tveganje. Osnovno obsega zdravniški pregled, laboratorijske teste, zdravila pa so že zajeta v razširjenem. Prav tako zdravljenje v bolnišnici. Na splošno je zdravljenje v bolnišnicah zelo kratko. Tudi reševalno vozilo moraš plačati, če nimaš plačanega razširjenega zavarovanja. Obstajajo težnje, da bi tudi pri nas popolnoma privatizirali zdravstveni sistem, tako kot je v ZDA. Za slikanje možgan moraš denimo čakati zelo dolgo, a če plačaš, si na vrsti takoj. Enako je pri operacijah. Patronažna služba obstaja in je v okviru razširjenega zavarovanja. Zobozdravstvo prav tako ne spada v osnovno zavarovanje. Če nisi dodatno zavarovan, si brez zob. Enako velja za okulista. Če nisi dodatno zavarovan, si brez očal.«

Ali je težko doseči standard, da imaš minimalna zavarovanja, da si lahko kupiš stanovanje, da otroke lahko šolaš in podobno?
»Ni lahko, več moraš delati. Nepremičnine tu so zelo drage in Vancouver je najdražje mesto v vsej Kanadi. Tudi podnajemniška stanovanja so draga. Sin na primer plačuje za dvosobno stanovanje skoraj tisoč dolarjev najemnine na mesec. Tudi pokojninsko zavarovanje si moraš plačevati sam, le v nekaterih javnih službah zaposlenim to plačuje delodajalec. Vendar so pokojnine slabe. Nedavno so v Kanadi dvignili delovno dobo, potrebno za polno upokojitev, na sedemdeset let. Lahko se sicer upokojiš prej, a z vsakim letom dobiš za tri odstotke nižjo pokojnino.

Človek se s tem navadi živeti, vendar se ljudje nekako bojijo starosti, ker je negotova. Sama bom verjetno delala, dokler bom zdrava in sposobna bistrega razmišljanja. Študij je prav tako drag. A se mi zdi izobrazba pomembna, imam jo visoko na lestvici vrednot. Hči je končala študij klinične psihologije in zdaj ob delu nadaljuje magisterij. Zanj bo plačala od 40.000 in 50.000 dolarjev. Dodiplomski študij stane okoli 20.000 dolarjev. Sin je diplomiral kot rudarski inženir, prav tako je že dobil službo, vendar precej oddaljeno, v teritoriju North-West. Vožnje do tam je približno štiri ure – z letalom seveda. Dva tedna dela in dva tedna živi tu, doma. Na tistem območju so odprli vrsto novih služb v rudnikih in imajo veliko potrebo po zaposlovanju. Zato ljudje prihajajo od daleč in večinoma vsi delajo na tak način.«