Tudi mali podjetniki občutijo krizo

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. april 2013 / 06:00

Kaj pokojninska reforma in reforma trga dela, slaba banka ali (ne)ustanovitev državnega holdinga pomeni za delo šivilje, čevljarja in urarja oziroma mikro podjetnikov? So nekoč cenjeni poklici preteklost ali s trajanjem in poglabljanjem gospodarske krize in manjše kupne moči vendarle pridobivajo na veljavi?

Kmalu po nastopu gospodarske krize je predstavnik trgovske hiše povedal, da so se prioritete spremenile: »Če smo pred krizo čakali, da se nam pokvari pralni stroj ali hladilnik in tako dobili razlog za nakup novega, se sedaj odločamo za popravila.« Tudi gumarji ugotavljajo, da vozniki enostavno ne kupijo novih pnevmatik, še več, spomladi niti k vulkanizerju ne zavijejo več in obdržijo zimske čez poletje.

Trgovci ugotavljajo, da smo kupci v zadnjih letih postali preudarni in previdnejši pri nakupih povsem osnovnih dobrin. Menda tudi za frizerja porabimo manj? »Enako je kot pred krizo,« ugotovitve ovrže Davorin Škrajnc iz Ekspres popravljalnice čevljev v Kranju in razloži: »Danes kupci posegajo po cenenih čevljih s Kitajskega za do 20 evrov. Kdor kupi takšne čevlje, jih še popravljati ne moremo oziroma je popravilo predrago. Nekateri prodajalci ponujajo celo doživljenjsko garancijo, kar pomeni, da popravilo sploh ni smotrno.«

Ceneni izdelki uničujejo domače znanje
»Težko bi rekel, da imam zaradi krize več obiska v prodajnem servisu, saj morajo lastniki mehanske ure servisirati, če želijo, da so točne, lastniki elektronskih ur pa menjati baterije. V krizi ali brez nje. Sicer pa, kriza je v naši branži že, odkar delam,« pove kranjski urar Matjaž Hlebec. Kljub vsemu opaža, da kupci niso več tako impulzivni pri nakupih, kot so bili pred krizo. Razstavljene ure si večkrat ogledajo, tehtajo cene in premislijo vsak nakup.

»Danes je konkurenca nekoliko večja, saj je več brezposelnih, marsikatera se odloči in zasluži kak evro na črno. Sicer pa mi nobeno tarnanje ne pomaga, delati je treba. Več kot včasih in za manj denarja,« pa pravi šivilja Vesna Vindišar. Škrjanc pravi, da bi ob nekoliko bolj zaprtih mejah in spoštovanju domače tradicije vsi bolje živeli: »Brez cenenih izdelkov s Kitajskega bi tudi naša ekonomija bolje funkcionirala. Prej smo poznali nekoliko dražje, a kvalitetne, usnjene čevlje. Splačalo se jih je popravljati. Danes kupci gledajo na cene, čeprav ti čevlji niti niso zdravi.«

Kupci so bolj preudarni, bolje pregledajo ponudbo in se šele nato odločijo za nakup. Ali izposojo poročne obleke, pravi Vesna Vindišar: »Bodoče neveste bolj kot pred leti primerjajo ponudbo in obleke ter šele nato izberejo.« Ne ve, kaj bo čez leta, ko bodo tudi izdelki s Kitajskega dražji, pri nas pa šiviljskega znanja ne bo več.

Nič bolje zaradi krize
Čevljar, ki nadaljuje očetovo tradicijo popravljanja čevljev, pravi, da se mora zelo potruditi, da pokrije mesečne stroške in še nekaj zasluži. »Obogatel ne bom nikoli,« pove smeje, vendar dela z veseljem in kvalitetno. Nekaj čevljarjev je po nastopu krize uradno že zaprlo vrata, pa vendar delajo doma, na črno, brez plačila davkov in brez najemnine za poslovne prostore. On vztraja, ker ve, da bo kriza počistila tudi s takšnimi, predvsem pa z vsemi, ki dela ne opravljajo kvalitetno. Spominja se, da je bilo v času, ko se je še kot najstnik učil pri očetu, v delavnici več mojstrov, danes bi pri njem dva le hodila po prstih drug drugega.

Matjaž Hlebec se pohvali s stoletno družinsko tradicijo: »Doma so pričakovali, da bom prevzel očetovo obrt, saj sem mu pomagal že kot šolar in pridobival izkušnje.« Spominja se, da je bilo v tistih časih več mehanskih ur, ki so jih nato začele izpodrivati elektronske (baterijske) quartz ure. Boljše ure, vsej tehnologiji in inovacijam navkljub, ostajajo mehanske ure.

Vesna Vindišar izposoja poročna in obhajilna oblačila, šiva oblačila po naročilu in opravlja šiviljska popravila. Že od malega je vedela, da bo šivilja. »Že kot deklica sem šivala oblekice za punčke. Že od malega sem navdušena in tudi danes ne bi za nič na svetu zamenjala poklica,« pove obrtnica, ki se je po opravljeni tekstilni šoli v Kranju zaposlila v Gorenjskih oblačilih, po osmih letih in rojstvu prvega otroka pa ostala doma in odprla obrt.

Prihodnje leto bo praznovala deset let samostojne poti, takšno, kot je poslovanje danes, pa še ni bilo: »Kupci se odločajo za cenena oblačila, ki jih je treba popravljati. Zadnja leta opažam porast šiviljskih popravil, naročil oblačil po meri skoraj ni.«

Eh, kakšne reforme?
In reforme, slaba banka, holding in drugo iz uvoda? »Sploh ne spremljam, me ne zanima. Treba je delati in služiti, sicer ne gre skozi mesec. Veste, ne popravljam samo čevljev, sprejeti moram tudi popravilo torbic, zašijem šotor in podobno,« pove Davorin Škrjanc. Vse to za le nekaj evrov. Zato mora biti strank in prometa veliko. A se ne pritožuje, pravi, da bo vedno zadovoljen, če bo le živel od svojega dela.

»Ja, delati bom že moral dlje, sicer pa name te reči ne vplivajo,« odgovori Matjaž Hlebec. Meni, da bi morala država malo in mikro gospodarstvo obravnavati drugače kot velika podjetja. Razloži, da mora popraviti veliko ur, zamenjati ogromno baterij ali prodati več ur, da pokrije mesečne stroške: »O spremembah na bolje se pogovarjamo že 20 let. Pa jih ni. Nad politiko in njenimi odločitvami sem razočaran, boljšega stanja niti ne pričakujem,« še pove urar. Meni, da njegovega urarskega ceha v obliki in obsegu, kot je danes, kmalu ne bo več: »Obstale bodo urarne v velikih trgovskih centrih in nekaj urarjev za popravila.«

Na uvodno vprašanje Vesna Vindišar iz Studia Vesna v Kranju odgovarja, da dokler se ne bomo znebili strahu pred krizo, ne bo nič pomagalo: »Najprej denar namenimo hrani, šele nato za drugo, tudi oblačila. Sama od reform nimam nič, niti ne spremljam tovrstnega dogajanja, želim pa si, da bi iz javnosti izginila negativnost.«