Pobude, take in drugačne

V DN je bil 15. marca 2013 objav­ljen prispevek o moji pobudi za uvedbo občinske blagajne.

Takoj na začetku naj povem, da je to pobudo prva dala kolegica svetnica Irena Pogačnik že na začetku mandata, pred več kot dvema letoma, sama pa sem le spomnila nanjo. Odziv je bil prav tak kot pred dvema letoma: ne da se, ni denarja, ni pogojev … Na tem mestu se v vsebino odgovora ne bi spuščala, čeprav težko verjamem, da ne bi bilo moč zagotoviti delovanja občinske blagajne vsaj nekaj ur na teden v prostorih občine, za začetek vsaj poskusno. Najlažje je pač reči, da se ne da. Kjer je volja, tam je pot, pravi pregovor. A volje očitno ni. Za take projekte pač ne … Če bi bilo v igri kaj drugega, potem denar, prostori in pogoji ne bi bili problem …

 

V sedanji krizi je pomanjkanje denarja pač pogost izgovor, a marsikaj se da rešiti in narediti tudi z malo denarja. Že v prejšnjem mandatu sem dala pobudo za vzpostavitev Unicefove varne točke v Radovljici. V štirih letih se ni zgodilo nič. Na začetku tega mandata sem predlagala, da se Radovljica vključi v projekt Starosti prijazna mesta. Pobuda je bila varno pospravljena v predal (ali nemara kar v koš?). Pa to niso pobude, ki bi zahtevale veliko sredstev, le voljo in seveda nekaj (več?) dela občinske uprave. Verjetno pa tudi ni nepomembno, kdo je avtor pobude …

 

Kako se dela zgolj in samo za dobrobit občanov, bo pa spet slišati čez dobro leto, ob lokalnih volitvah.

 

Mateja Grčar,

neodvisna svetnica