Sporočilo iz Maribora

Rezultat nedeljskih volitev v mestni občini Maribor je morda pomenljivo sporočilo za vso državo. Sporočilo je dvojno. Prvo je zelo nizka volilna udeležba, drugo pa zmaga »kandidata ulice«, sociologa dr. Andreja Fištravca, ki se je vidno izpostavljal v protestih proti prejšnjemu županu. Kanglerjev naslednik je bil torej med tistimi, ki so županu z ulice pred mestno hišo sporočali, da je »gotof«. Mariborski volilni izid sporoča nadalje, da večina meščanov sploh ni šla volit. Imajo vsega skupaj že dosti in sporočajo, da se teh iger ne gredo več? Ne vem. Tisti, ki so šli volit (komaj 30 odstotkov vseh), pa so prepričljivo izvoli »nov obraz«, kandidata SD (Matevž Frangež) in SLS (podžupan Milan Mikl), ki so jima pred volitvami pripisovali velike možnosti, sta dobila le malo glasov.

Tako si sporočilo iz Maribora razlagam podpisani. Kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enostavno prevesti na nacionalno raven. Če bi bile prav kmalu predčasne volitve v državni zbor, je vprašanje, kakšna bi bila udeležba. Po mojem še zdaleč ne bi bila tako slaba kot v Mariboru, mogoče bi bila čisto spodobna. Vseslovenska ljudska vstaja (VLV) je namreč zajela predvsem Maribor, Ljubljano in še nekaj večjih mest, podeželje ostaja politično negibno. Tisti, ki bi prišli volit, ne bi imeli v tem trenutku na izbiro nič novega. Mogoče je res bolje počakati še nekaj časa, da se oblikuje kaka nova stranka ali gibanje. Potrebovali bi eno na levi sredini in še bolj neko novo politično silo na desni sredini. Se bo kak novi politični akter oblikoval iz pisane množice udeležencev VLV? V Mariboru je novi župan dobro izkoristil to priložnost, a tu je šlo za posameznika. Težje je oblikovati prepričljivo stranko in z njo ne le kandidirati, ampak tudi zmagati.

V sredo smo dobili novo vlado. Nastajala je v težavnih okoliščinah, mandatarki ni bilo lahko. Ko je dolgo neuspešno iskala novega finančnega ministra, je spoznala, da je v tej državi veliko posameznikov, ki se na te reči »spoznajo«, nihče pa noče prevzeti odgovornosti za stanje, ki je na robu državnega bankrota. Nova predsednica vlade je tedaj izjavila, da noče nihče od teh poznavalcev »pomagati državi«. To je lepo rečeno, država je naša, je porok za naš skupni blagor in če je v težavah, ji je treba pomagati. Po drugi strani pa je razumljivo, da noče nihče od »ta čistih« prevzeti odgovornosti za stanje, ki so ga povzročili drugi, »ta umazani«. Pa še nekaj je. Ves čas odhajanja stare in prihajanja nove vlade sem imel občutek, da gre akterjem le za vprašanje, kako bi ostali na oblasti oziroma kako bi prišli do nje. Nihče ne govori o novem načinu vladanja, nihče nima programa, po katerem bi v tej državi res kaj spremenili na bolje. Gre jim zgolj za politično preživetje. Država in državljani pa rabimo nekaj več, nekaj novega, drugačnega.

Od strank, ki so v državnem zboru zdaj, in od obrazov, ki te stranke poosebljajo, si ne moremo obetati nič novega. Zlasti simptomatičen je v tem oziru gospod Karl Erjavec, gorenjski rojak, ta je že pravi sindrom. Mojster političnega preživetja v razmerah, kakršne so. Za državo in državljane pa ni pomembno, kako bo politično krizo preživel ta ali oni politik. Gre za to, kako te razmere spremeniti, jih izboljšati! Za to bi rabili novih obrazov, najbrž tudi nekaj novih strank ali gibanj. Predvsem pa bi jih morali soditi po tem, ali imajo kak program in ali ta program vsebuje prepričljiv predlog za rešitev države. Ta država je še vedno vrednota, res ji je treba pomagati. Če bo v boljši formi, bo bolje tudi za nas, državljane.