Mir in pokoj storžiških žrtev

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Naklo / sreda, 2. april 2008 / 06:00

V soboto so na pokopališču v Naklem pokopali štiri od šestih žrtev iz Strahinja in Police, ki so bili pokopani v skritem grobišču pod Storžičem.

Naklo – Avgusta 1944 so sodelavci partizanskega gibanja in njegovega političnega vodstva iz okrožja Naklo in Kranj zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem, vohunjenja in izdaj prijeli Petra Praprotnika s Police pri Naklem ter Jerneja Kisovca, Petra Stegnarja, Janeza Uraniča, Franca Kuharja in Toneta Rehbergerja. Odvlekli so jih pod Storžič, kjer so jih ubili in ob poti med Sv. Lovrencem in Veliko Polano pokopali. Njihovi sorodniki so vedeli za tragično zgodbo svojcev, vendar so bili namigi, kje naj bi bil njihov grob, nenatančni. Zgodovinar Jože Dežman, predsednik komisije za prikrita grobišča, je v knjigi Sprava pod Storžičem (Strahinjske žrtve 1944-2008) zapisal, da je Vinko Cuderman, Skokov iz Babnega Vrta, v bližini morišča našel lobanjo. Šele leta 1990 je danes že pokojni Ivan Markič iz Bašlja (rojen je bil v Strahinju) povedal za grob. Na smrtni postelji mu je zanj povedala mama. Že isto leto so šli odkrivat grob. Našli so dva skeleta, vendar dela niso dokončali. Kosti so zavili v polivinilasto vrečko in jih pustili tam, kjer so jih našli.

Svojci pa niso imeli miru. Od avgusta 1994 naprej so v Gorenjskem glasu objavljali osmrtnice s prošnjo po podatkih o grobu. O šestih žrtvah je v Gorenjskem glasu 29. oktobra 2004 prvič javno pisala Marjeta Smolnikar. Na pobudo Petra in Janeza Celarja iz Strahinja, ki sta sinova Zofije Celar, hčerke ubitega Franca Uraniča, so se odločili za prekop. Opravljen je bil 10. novembra lani. Sodelavci Instituta za sodno medicino so ugotovili, da so bili v grobu pokopani Jernej Kisovc, Janez Uranič, Franc Kuhar in Tone Rehberger. Posmrtnih ostankov Petra Praprotnika in Petra Stegnarja pa niso našli. Po nekaterih govoricah naj bi Stegnar poskušal uiti, vendar je padel v prepad blizu grobišča, v katerem bodo svojci na svojo pobudo nadaljevali iskanje.

Raziskovanje okoliščin uboja je pokazalo, da je bil storjen samovoljno in v nasprotju s partizanskimi pravili, da smejo smrtne kazni izrekati samo vojaška sodišča. Na sestanku v Strahinju naj bi sklenili, da se ujeti ne smejo ubiti, in poslali k partizanom kurirki, ki so jima povedali, da sta prišli prepozno.

Štirje pokojniki iz Strahinja, Jernej Kisovc, Janez Uranič, Franc Kuhar in Tone Rehberger, odkriti v zamolčanem grobišču pod Storžičem, imajo od sobote naprej zaslužen mir in pokoj na pokopališču v Naklem. Duhovnik msgr. Janez Celar, doma iz Strahinja in eden od svojcev Janeza Uraniča, se je v nagovoru pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Naklem spraševal, kako se je sploh moglo zgoditi tako kruto dejanje. Vprašanje je namenjeno živim, za katere mora biti odpuščanje preizkus vere. Msgr. Franci Petrič je v pridigi dejal, da po 64 letih žrtvam izpod Storžiča priznavamo pravico do imena in groba, ki je temeljna civilizacijska norma, obenem pa molimo za žrtve in svojce ter tiste, ki so si takrat vzeli pravico drugemu vzeti življenje. Spoznavanje resnice je pot k virom narodovega zdravja. To je tudi pot sprave, je dejal. Jože Dežman pa je menil, da je to dejanje prihodnosti in način sprave ter odpuščanja. Pogreb zamolčanih žrtev je izpolnitev človeške in državljanske dolžnosti do pokojnih. Sorodniki pokojnih, katerih življenje bo odslej lepše in polnejše, so ob grobu po stari slovenski navadi v njihovem imenu žive prosili za odpuščanje.