Morala in kralj Matjaž

Šla je Morala po cesti. Veselo je prepevala »Slovenija, od kod lepote tvoje« in je tako prišla vse do glavnega mesta te opevane lepote. Hodi po ulicah in nenadoma opazi pred seboj zgradbo, na pročelju katere je bilo veliko kipov, pred zgradbo pa se je sprehajal moški, oblečen v zadnjo Gorenakovo modo. Stopi v preddverje tega hrama, ko jo tam ustavi moški s pričesko »a' la Gorenak« in enako strogega pogleda. Kdo pa ste, jo ogovori s primerno strogim glasom, kot se to za uradnika te vrste edinole spodobi. Sem Morala, mati dveh hčera – Odgovornosti in Poštenosti, in bi morala biti tu kot doma, na določen način celo zaposlena tu. Počakajte, ji reče uradna oseba, bom pogledal v seznam zaposlenih. Ko se vrne, ji reče, veste, v tej zgradbi ni nobene Morale. Ali ste mogoče vladni predstavnik ali celo poslanka? Morala odkima in mu reče, da je veliko potovala po deželi, katere predstavniki so v tej zgradbi in je v večini primerov naletela na zelo prijazen sprejem, tako kot tudi obe njeni hčeri. Brez kakršnihkoli vprašanj in preverjanj. Mi je prav žal, odvrne uradna oseba, ampak za nas Morala ne obstaja in torej nimate vstopa v to zgradbo. Isto povejte tudi obema hčerama, da ne bosta kasneje vsaka posebej enako sitnarili kot vi. Adijo, reče Morala in odide. Če bi rekla nasvidenje, bi jo namreč čakalo isto kot v tem primeru. Tako je odšla tja, kjer jo imajo radi, saj jo štejejo za svojo družinsko članico kot tudi obe njeni hčeri. Med potjo je razmišljala, kako to, da v hram predstavnikov ljudstva nima vstopa, v hišah tistih, ki jih volijo, pa je celo dobrodošla.

S temi mislimi v glavi se je nenadoma in nehote, tako rekoč po pomoti znašla pred zgradbo, na kateri je domoval napis »Nadškofija«. Enak postopek preverjanja, enak izgon iz božjega hrama. In spet je razmišljala, kako to, da je pri vernikih dobrodošla, celo zaželena, v cerkvi pa ne. Mogoče zato, ker podobe Morale, za razliko od brezjanske Marije v cerkvah, ni videti kot tudi drugje ne. Enako se ji je dogajalo v hramih strank in občinah. Morda se je zato naveličala in odšla pod Peco h kralju Matjažu, da mu bo delala družbo in česala njegovo brado, saj je v resničnem političnem življenju čisto odveč.

Da ne bi naletel na enako negostoljubnost, kot se je to zgodilo Morali, tako v posvetnem kot božjem hramu, sem raje zavil v gostilno Ančka v šenčurski občini. Za mizo prijazno postrežen sedi poslanec in domoljub Miran Majer. Kaj pa ti, ga vprašam. Pove mi, da je bil v Šenčurju na zunanjem poslovanju »zbora za republiko«, kjer je istomislečim predstavil podobo in moralni lik svojega predsednika. Ko sem ga opozoril na slabe izkušnje Morale in njenih hčera, mi je odvrnil, da se to njim in njegovim ne more zgoditi. Mi bomo vladavino Morale in njenih hčera vzpostavili zlepa ali zgrda. Ni naključje, da imamo v rokah finance, policijo, vojsko in pravosodje. To so aduti, da bo morala prišla do veljave. Ko sem ga vprašal, kakšna morala, mi je odvrnil, da se ve. Morala, kot jo razume predsednik vlade in koalicija na oblasti. Bolje taka morala, kot pa nobena. Ko sem mu dejal, da obstoji tudi univerzalna morala, že vse od desetih zapovedi naprej, mi je dejal, da je edina sprejemljiva morala tista, katere nosilci so člani njegove stranke in ki jih je potrebno zaposliti na vseh odločujočih mestih v državi in gospodarstvu, s čimer bo postala univerzalna. Ko mi s protiargumenti ni uspelo, sem se odločil, da se bom pridružil kralju Matjažu, če bom seveda našel vhod v votlino. Tam se bom priključil njegovi vojski in ko se bo brada devetkrat ovila okoli mize, bomo prišli na Kongresni trg.

Upam, da bodo bralci razumeli, da je Morala z obema hčerama v tej državi enako pravljična kot kralj Matjaž.