Lenartov Tina še šiva

Popoldne 26. decembra 1949 mu je njegova - takrat še ni vedel, da bo žena - Matilda povedala, da ji je všeč, zvečer, na isti dan, pa mu je umrl oče. Za prvi privarčevani denar si je kupil obleko, čevlje, kolo in listnico, ki jo ima še danes. Lenartov Tina je v petek praznoval 92 let.

Ko se je Valentin Švegelj iz Ljubnega rodil 8. februarja 1921, je bil pust. Tine ali Tina, poznajo pa ga tudi kot Lenartovega Tina – tako se je reklo pri njem doma, soborci pa po imenu Jure – je ime dobil po svojem starem očetu, ki je bil sicer doma iz Zaloga pri Goričah, ga je pa Valentin videl le enkrat v življenju. Očetu je bilo ime Jože oziroma Josip, mami Lucija. Oče je bil krojač, tako da se je z veščinami te obrti Valentin začel spogledovati že pri dvanajstih letih. V družini so bili štirje otroci in živ je le še Valentin. V petek je dopolnil 92 let.

Zelo dobro se spominja preteklosti.

»Živeli smo sicer sredi vasi, a ker je bila hiška majhna, sem kasneje začel razmišljati o popravilu, dozidavi, pa se je potem obrnilo tako, da sem kupil parcelo nižje. Tole hišo smo delali skoraj deset let. Narejena je bila leta 1982, decembra smo se vanjo vselili.«

Njegova soproga Tilka, kakor jo je večina klicala, je bila doma izpod Blegoša, iz Dolenje Žetine. Pisala se je Jelovčan. Spoznal jo je v Ljubnem. Njena sestra je služila za deklo, pa jo je Tilka obiskala. Tudi sama je kasneje ostala, predla volno in nekaj malega šivala. »Ko pa se je začela vojna, jo je njen oče vzel domov, kjer je potem šivala za Prešernovo brigado, bila celo učiteljica v Dolenji Žetini.«

Med Tilko in Valentinom je bilo dobrih pet let in pol razlike in ko sta se poročila, je bil Tina že v tridesetem letu. Zelo dobro se še spominja, kako ji je dvoril. Danes je Tilka že štiri leta pokojna. Umrla je v 83. letu starosti.

»Veliko sem dal skozi in verjetno mi je bilo namenjeno. Nikoli pa si nisem mislil, da bom ženo preživel, ker je bila iz zelo trdne rodbine. Njen oče je umrl v 94. letu, mama pa uro in pol, preden je dopolnila 90 let.«

Švegljevima so se rodili štirje otroci. »Najstarejša je Andreja, drugo kličemo Minka, najmlajši Janez živi nad menoj, Jurij pa je v Radovljici.« Ti so sedaj že odrasli in imajo svoje otroke, tako da ima Tina kar precej vnukov in tudi že pravnuke, je pa zanimivo, da večinoma fante.

Tina je po poklicu krojač in kljub svojim letom še vedno kaj zašije, drugače pa je včasih veliko šival, vmes se je zaposlil tudi v Iskri v Otočah, kjer je dočakal tudi upokojitev.

Posebno obdobje njegovega življenja zagotovo predstavlja vojna. Maja 1944 je odšel v partizane, drugače pa je 1942 splet okoliščin poskrbel, da je odšel na Koroško, v Beljak, kjer je opravljal krojaška dela. Začelo se je z zgodbo, kako sta s sosedom odšla kosit, pa sta naletela na partizane, ki so jima zabičali, da ne smeta nikomur povedati, da sta jih srečala, in jima v nasprotnem primeru zagrozili s smrtjo; kako je prvo noč čez mejo prespal v hotelu v Špitalu, kjer je prvič videl in slišal, kako se izvaja ljubezen; kako je v Beljaku najprej šival hlače, pa potem počasi dobil v delo zahtevnejše kroje; pa prvo plačo skoraj vso izgubil pri kartanju …

V Beljaku je ostal zaposlen do leta 1944 in ko je nekega dne prišel domov, so ga 'pobrali' partizani, kjer je potem ostal do konca vojne. Največ časa je bil obveščevalec na terenu, pa tudi borec, celo kape je šival v neki hiši ....

Ko je Valentin omenil 'kroparsko šnelfajerco', me je zanimalo, ali je kdaj resnično streljal. Smeje pove, da nikoli ni znal in še danes ne zna. »Samo enkrat sem sprožil, pri Posavcu, v zasedi, pa še takrat ni puška 'užgala' in sem jo potem popravljal.«

In kako izgleda Valentinov vsakdan danes? Vstaja zgodaj, po kosilu rad malo počije, vsak dan gre na sprehod. Do lani je še vozil avto.

Na televiziji gleda samo Dnevnik, na Gorenjski glas pa je naročen, kar pomni. Že njegov oče je bil. Najprej pogleda prvo stran, prebere anketo na zadnji. Strašno všeč so mu zgodbe Milene Miklavčič. Pred kratkim je imel tudi priložnost, da jo je videl v živo, ko je obiskala Ljubno. V preteklosti se je tudi sam udejstvoval na odrskih deskah domačega kraja in tudi danes še vedno rad spremlja dogajanje v njihovem kulturnem domu.