Zgodbe gorenjske identitete

O stalni muzejski razstavi Prelepa Gorenjska, ki je v prenovljenem gradu Khislstein na ogled od sredine decembra, ter o jagodah in limonah, v katere so ob snovanju in postavljanju razstave vsakodnevno morali ugrizniti sodelavci Gorenjskega muzeja, sva se pogovarjala z muzeološko vodjo stalne razstave Prelepa Gorenjska, dr. Vereno Perko.

Verjamem, da ste se po štirih letih snovanj razstave in še posebej intenzivnih zadnjih mesecih njenega umeščanja v prostore prenovljenega gradu Khislstein že v tišini muzejske postavitve v miru sprehodili po razstavi. Ste zadovoljni z opravljenim, bi kaj naredili drugače ali če vprašam med vrsticami: se vam zdi zdaj mesec in pol po slovesnem odprtju razstave Gorenjska še lepša?

»Zadnjega pol leta so bile moje misli tako rekoč vsak dan usmerjene predvsem v projekt Prelepa Gorenjska, najbolj naporen za vse nas v Gorenjskem muzeju in številne zunanje sodelavce, pa so bili vsekakor zadnji mesec in dnevi tik pred odprtjem razstave 20. decembra. Pripravili smo jo po najboljših močeh, seveda pa zagotovo marsikaj še ni tako, kot smo si želeli. Čeprav je že običaj, da se v muzeju vidi predvsem tisto, kar še ni bilo narejeno oziroma pripeljano do konca, pa lahko z gotovostjo lahko rečem, da smo z razstavo opravili veliko delo. Kot poroka, ki pomeni le vstop na nekakšno »bojno polje«, na katerem bomo, če se bomo držali določenih pravil, zagotovo doživeli vso njeno lepoto, hkrati pa bomo z njo tudi rasli. Tako je z muzejsko razstavo in muzejem sploh. Razstava in muzej živita ali pa ne. Čeprav gre za stalno razstavo, Prelepa Gorenjska ni nekaj dokončnega. Treba jo bo dopolnjevati, ji dodati ustrezne programe, ki bodo v muzej vedno znova vabili tako stalne kot nove obiskovalce. Razstava mora postati mesto srečevanj, prostor, kjer bomo gradili našo skupno identiteto na podlagi različnih osebnih, krajevnih, časovnih identitet …

Mislim, da je razstava prišla v pravem trenutku, ko se moramo Slovenci še posebej zavedati svoje identitete. Prelepa Gorenjska nam pripoveduje tudi zgodbe o stvareh in ljudeh, ki so temeljnega pomena za nastanek in obstoj slovenskega naroda. Mogoče se nam bo prav zato po ogledu razstave Gorenjska zdela še vrednejša in verjetno tudi lepša. Razstava nas opozarja na vse tisto, kar potrebujemo, da ta trenutek preživimo v Evropi in v svetu.«

Ko ste leta 2008 v Gorenjskem muzeju, takrat še z nekdanjo direktorico Barbaro Ravnik, zagrizli v »veliko razstavo«, ste se še posebej odločno angažirali za to, da take priložnosti res ne gre izpustiti. Ste takrat vedeli, v kako zahteven projekt se podajate?

»Nikakor nismo vedeli, in ko sedaj pogledam nazaj na vse težave, ki so nas spremljale, še dobro, da nismo … Takrat je bil moj odgovor takoj in zanesljivo tak, kot ste rekli. Spominjam se, ko je Barbara prišla s sestanka na občini in niti ni upala takoj povedati, čeprav vem, da je tudi sama brez nadaljnjega bila za, saj je to pravzaprav naša dolžnost in poslanstvo. Tudi projekt prenove Khislsteina ter celotnega kompleksa letnega gledališča in Lovskega dvorca najbrž sploh ne bi uspel na razpisu za evropska sredstva, če ne bi predstavili neke vsebine za vse to. Vsebina, ki smo jo ponudili, je seveda več kot žlahtna. Vprašanje za nas se je torej glasilo – ali si upamo? Odgovoriti smo morali v dveh dneh, da je občina lahko prijavila projekt, v nadaljevanju pa smo v dveh mesecih predstavili tudi celoten načrt in vsebino razstave. Odločili smo se za razstavo o Gorenjski z vsebino, ki se tiče vseh nas, razstavo, ki ne bi pripovedovala samo o zgodovini, ampak tudi o kolektivnem spominu, torej o našem odnosu do narave, do soljudi, do naroda, skupne preteklosti. Naš cilj je bil sprehod skozi zgodbe od pozne antike do danes, kar je približno 1500 let. Za osnovo smo si izbrali štiri temelje, pokrajino kot tako z njenimi ljudmi, železarstvo kot temelj gorenjske identitete in kasneje gospodarstva ter prek Prešerna slovenski jezik in slovenstvo.

Prav tako velja za Kranj, da je kontinuirano poseljen od prazgodovine pa do danes. Trdim, da se je v Kranju v zgodnjem srednjem veku razvila slovenska kultura in je kot tak naša kulturna srčika.«

Štirje temelji, ki jih omenjate se na neki način prepletajo med seboj in nas spremljajo v vseh sobah skozi celotno razstavo …

»To, da smo jo v celoti pripravili skupaj, je tudi eden izmed uspehov razstave. Za postavitev v posameznih sobah tako niso skrbeli zgolj kustosi v Gorenjskem muzeju odgovorni za določeno področje, ampak smo postavitev vseskozi pripravljali v medsebojnem sodelovanju. Dneve in dneve smo recimo sedeli skupaj pri oblikovanju desetih stavkov uvodne legende za razstavo. Seveda nas skozi razstavo vodi časovna pot, hkrati pa se posamezna področja na tej poti vseskozi prepletajo. Naš koncept je bil predvsem s predmeti pripovedovati zgodbe. Te smo potrjevali na različne načine. Sodelovali smo z recenzijsko skupino svetovalcev, spraševali smo ljudi, dali besedila v branje …«

Prelepo Gorenjsko spoznavamo skozi dvanajst sob, ki jih glede na tisto, kar v njih predstavljate, naslavljate večinoma s Prešernovimi verzi, pa tudi nekaj ljudskimi pesmimi, s tem da je naslov razstave povzet po eni od Avsenikovih uspešnic. Ob bok ste postavili Prešernovo poezijo in Avsenikove viže?

»Povprašajte o tem Slovence. Mislim, da Prešeren in Avsenik upravičeno stojita ob bok drug ob drugem, tako po čutenju kot po intelektu, po pripadnosti domovini in po lepoti pesmi. Vsi soavtorji pri razstavi smo se strinjali, da brez njiju ni Gorenjske. Naslov mora biti kratek in sporočilen, hkrati pa naj govori o spoštovanju naše tradicije. Prvotni naslov Prelepa Gorenjska, v ponos si mi ti, povzet po uspešnici Ansambla bratov Avsenik, smo tako »skrajšali« v Prelepa Gorenjska.«

Na podlagi sodelovanj v preteklih letih, predvsem gre tu za stalno arheološko razstavo Železna nit, ki je lani praznovala deset let, ste za glavnega projektanta razstave tudi tokrat povabili priznanega zagrebškega arhitekta Željka Kovačića. Kaj je bilo poleg tega odločilno pri njegovem izboru?

»To, da je razumel, da v enem mesecu potrebujemo idejni načrt postavitve in ga je v tem kratkem času tudi izdelal. Predvsem pa je znal videti celoto v naših osnutkih, vseh tistih risbicah in izrisanih ter izpisanih detajlih, ki smo mu jih dostavili. Sledil nam je, nas spodbujal in naše delo tudi nadgrajeval. Poleg tega pa je treba dodati, da ima izjemen čut za prostor in temo, ki jo obdeluje.«

Okno sobe, v kateri je na ogled kopija oltarja kranjske farne cerkve, odpira prav pogled na cerkveni zvonik …

»To je seveda le ena izmed njegovih mojstrskih rešitev. Ob tem naj dodam, da smo se pri postavitvi razstave morali skrbno držati omejitev gradu Khislstein, ki je zgodovinski spomenik in ga kot takega ne smemo spreminjati. Grad ima čudovito poslikano notranjost, ob doslej že znanih poslikavah so na dan prišle nove. Željko se tudi zelo dobro spozna, kako muzejsko interpretirati javnosti. Predlagal je, da bi med Khislsteinom in Lovskim dvorcem vzpostavili muzejsko pot, ki bi povezala arheološka najdišča med obema stavbama, pa mu oziroma nam ni uspelo prepričati glavnega projektanta. Namesto muzejske povezave med obema stavbama imamo zdaj letno prizorišče, ki je tako, kakršno je, v katerega nadaljnje ocenjevanje se na tem mestu ne bom spuščala. Dejstvo je, da sedanja prezentacija arheološkega najdišča ne funkcionira, kot bi želeli, hkrati pa tudi ni prehoda, ki bi vsebinsko povezoval muzejsko zbirko z njenim nadaljevanjem v sosednji stavbi, kjer bi v prihodnje radi predstavili tudi srednjeveške ščite, pred leti izkopane na tem območju.«

Nekaj težav ste imeli tudi z razstavnim prostorom na podstrešju?

»Projektant se na naš idejni načrt pravzaprav ni kaj dosti oziral. Grad ima namreč čudovito ostrešje, vzdržljivo konstrukcijo, ki je v bistvu tudi sad znanja naših prednikov. Namesto da bi izolacijo postavili nad originalno konstrukcijo, so to storili z notranje strani in s tem še nekoliko znižali strop. Spremenili so tudi razporeditev »frčad« na originalni pod iz čudovite opeke pa so dodatno dodali lesen pod in tako do stropa vzeli še nekaj centimetrov. Izgubili smo vsaj še petino vseh razstavnih prostorov.

V zadnjem delu podstrehe je sicer nekaj razstavljenih predmetov, kar pa seveda ni to, kar smo načrtovali. Želeli smo postaviti pravo gorenjsko kaščo, ki jo hranimo, postavili bi sušilnico za meso, kjer bi viselo in dišalo, zasnovali smo del, v katerem bi bila delavnica z mnogimi starimi orodji, ki danes niso več v uporabi, čeprav še delujejo. To bi bil izkustveni del muzeja, kjer bi na račun prišla čutila obiskovalcev, prostor pa bi bil tudi za občasne razstave, na katerih bi se predstavljala različna društva s svojimi obletnicami in podobno …«

Na roko vam niso šle niti gospodarske razmere v državi, saj je projekt celotne obnove trajal prek vseh razumnih rokov …

»Bili smo deležni tudi nesrečnih zgodb s propadom Vegrada, umrlo je kar nekaj podjetij, ki so izvajala prenovo, vmes se je lastninsko preoblikovala Lesnina in nekaj časa je bilo ob napol izvedeni prenovi zato gradbišče zaprto. To je povzročilo novo škodo. Sama še zadnjo pomlad nisem povsem verjela, da bo naš projekt zares ugledal luč sveta. S pomočjo ekipe iz podjetja RPS je vse skupaj le začelo napredovati. Ob vsem tem moram pohvaliti korajžo sedanje direktorice muzeja Marije Ogrin, ki je, čeprav je dnevno prihajalo več slabih kot dobrih novic, vztrajala. Naj dodam, da se je uprava muzeja vmes še dvakrat selila … Tudi zato smo zelo veseli, da razstava danes vendarle stoji.«

Kakšne so želje v prihajajočem letu: Prelepo Gorenjsko narediti še lepšo?

»Predvsem urediti vse, kar zaradi takih in drugačnih razlogov še ni dokončano, hkrati pa je razstavo treba graditi naprej. Po njej se že vrstijo strokovna vodstva, obiskovalce želimo opremiti z avdio vodiči, prevodi besedil so že pripravljeni, v prihodnje želimo urediti tudi preostali del podstrešja. Pretekli teden si je muzej ogledala bivša direktorica Barbara Ravnik s sodelavci iz Narodnega muzeja Slovenije in bila navdušena nad opravljenim. Razstava Prelepa Gorenjska nam sporoča, da moramo ohranjati svojo preteklost, okolje in naravo ter skrbeti za znanje, vero in jezik. To je naša dediščina. Nismo bogat muzej, smo pa muzej tistega, kar je naše.«