Žiri in Žirovci skozi čas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. februar 2013 / 06:00

V drugi polovici 20. stoletja je veljala enačba: Žiri so Alpina in Alpina so Žiri. Tudi sicer so podobo Žirov v minulem stoletju določali predvsem čevlji in čipke. Nova razstava v Muzeju Žiri pa nazorno pokaže, da imajo ta kraj in njegovi ljudje še mnogo starejšo in bogato zgodovino.

Ste se kdaj vprašali, katera je najstarejša gorenjska hiša? Kolikor mi je znano, ni starejše od Matjaževih kamr. To je velika in z jamami prevotljena skalna pečina ob državni cesti Žiri–Logatec, tik nad strugo Poljanščice, ki se v svojem gornjem toku imenuje bolj Sovra kot Sora. V teh jamah so se že pred petdeset tisoč leti na svojih lovskih pohodih zadrževali neandertalski lovci. To je arheološko raziskano dejstvo, dr. Franc Osole je tu našel ostanke kamnitih orodij in živalskih kosti. Ta orodja so zdaj v Narodnem muzeju Slovenije, kjer so za žirovsko razstavo izdelali tri replike, tako zveste izvirnikom, da se od njih na prvi pogled sploh ne ločijo. To je nekaj posebnega: videti drobno kamnito strgalo, s katerim je neandertalec strgal kože ali kosti uplenjenih živali, med katerimi je največ orjaških jamskih medvedov. Ko je to delo opravil, pa je morda zaigral še na tisto znamenito koščeno piščal. Osoletov kolega Ivan Turk mi je v Divjih babah osebno potrdil, da so bili neandertalci iz Matjaževih kamr in Divjih bab eni in isti; v teh jamah niso živeli stalno, ampak so se v njih le ustavljali na svojih nenehnih lovskih pohodih. Matjaževe kamre, ki po svoji naravni danosti (kam teče voda) in zgodovini sodijo na Žirovsko, so danes spričo nepopravljenih krivic rapalske meje v idrijski občini, a nič ne de. Tudi neandertalci se na svojih pohodih niso ozirali na regionalno pripadnost.

Žirovski vstop v zgodovino se torej začenja pred petimi desettisočletji na skrajnem jugu Gorenjske (če kot gorenjsko zajamemo vse ozemlje, s katerega se voda odteka v gorenjske pritoke Save oziroma do meja nekdanjega loškega gospostva, ki je segalo skoraj do Rovt). To je izpričano arheološko, po najdenih predmetih. Kdaj pa so Žiri in Žirovci prvič pisno omenjeni? Leta 1291. V Loškem urbarju, ki ga je po naročilu škofa Emiha v Freisingu spisal pisar Nikolaj v pisavi, imenovani kaligrafska gotska minuskula. Škofu je šlo za to, da bi prišel do dajatvenega razvida svoje loške posesti, da bi videl, koliko lahko iz nje »potegne«, kaj in koliko so mu podložniki dolžni. Iz besedila izvemo marsikaj, na primer naslednje: 1. da je bilo v žirovskemu uradu (= Officium in Syroch) loškega gospostva že takrat 18 naselij, vsa so tu še danes; 2. da so imeli Žirovci že takrat župana (suppanus), ki je za svojo plačo »užival« eno od kmetij; 3. da je bilo v teh 18 naseljih leta 1291 skupaj 71 obdelanih in 5 neobdelanih hub (= gruntov, kmetij); 4. da je mogoče iz popisa dajatev ugotoviti tudi, katere rastlinske kulture so pridelovali (lan in oves), katere domače živali so redili (ovca, pujski, vol, jagnje, piščanec, svinje in prašiči), da so imeli sirnice, da so v gospoščinskih gozdovih pasli svoje prašiče, da se je plačeval vinski davek (da se je torej pilo vino), da so jedli kruh, meso in jajca in poznali »priboljšek« …

Šestnajst postaj

Razstava je postavljena tako, da se obiskovalec na njej sprehodi mimo šestnajstih postaj žirovske poti skozi zgodovino. Sprva je kazalo, da jih bo ravno 14, to bil nekakšen žirovski križev pot. Pa smo dodali še dve, lahko bi jih seveda še več, a ne bi bilo prostora. Model postavitve je tak, da je na vsaki od postaj izpostavljen en predmet, muzejski eksponat, za njim pa je na panoju pojasnjen njegov zgodovinski kontekst. Imena postaj so: 1. »Prahiša« ob žirovskem jezeru; 2. Officium in Syroch, 1291; 3. Žiri na zemlji; 4. Obrti do srede 18. stoletja; 5. Podjetništvo do 2. svetovne vojne; 6. Klekljarstvo na Žirovskem; 7. Žirovske hiše pred letom 1900; 8. Žirovske velike gradnje v 20. stoletju; 9. Žirovske male gradnje; 10. Svetovni vojni na Žirovskem; 11. Žiri na meji; 12. Upravni razvoj Žirov; 13. Žirovska društva pred 1. svetovno vojno; 14. Žirovske cerkve in vera; 15. Šolstvo na Žirovskem; 16. Znameniti Žirovci.

Prvi dve postaji smo v uvodu že nekoliko opisali. Sledijo štiri, ki prikazujejo gospodarske dejavnosti Žirovcev pred 20. stoletjem oziroma do druge svetovne vojne: kmetijstvo, stare obrti, začetki podjetništva, klekljanje, ki je družinam nekoč prinašalo pomemben dodatni zaslužek. Žirovci so bili od nekdaj graditelji; razstava prikazuje nekaj še ohranjenih starih hiš, velike javne gradnje in množično zasebno graditeljstvo v minulem stoletju. Žiri so od nekdaj kraj ob meji, ob razvodnici med Posavjem in Posočjem, ob kateri so se v toku stoletij nanizale in kar naprej spreminjale številne upravne razmejitve. Med obema vojnama je po zahodnem obrobju Žirovskega potekala rapalska meja med Jugoslavijo in Italijo. Žirovska kultura in prosveta je prikazana na primerih prvih društev, v žirovski verski pripadnosti Katoliški cerkvi, ki se je izkazovala tudi v gradnji številnih cerkva, pa v razvoju šolstva in v ustvarjalnosti mnogih nadarjenih posameznikov.

Mogoče vas zanima, katere muzejske eksponate nam je uspelo zbrati za vsako od postaj. Kot rečeno, so nam v Narodnem muzeju izdelali replike treh kamnitih orodij iz Matjaževih kamr. Iz Bavarskega glavnega državnega arhiva (Bayerisches Hauptstaatsarchiv) v Münchnu so nam poslali posnetek žirovskih treh strani v Loškem urbarju 1291, odtisnili smo jih na papir, izdelan po starem postopku. Kmetijstvo zastopa »drev«, star leseni plug, ki se je ohranil na kmetiji pri Šinkovcu na Ledinici – najstarejši žirovski hiši, ki še stoji in bi jo bilo vredno ohraniti! Od orodij starih podeželskih obrti smo izbrali »rifl«, velik »glavnik« za česanje lanenih stebel, in dve kladivi za klepanje mlinskega kamna. Eden od izdelkov prvih podjetnikov je žirovska past za voluharje, s katero so žirovski kovači zasloveli tudi po drugih slovenskih deželah in jih izdelovali v velikih količinah. Na delo klekljaric spominja nekaj izbranih čipk in klekljarskih orodij (»povštr«). Od predmetov, ki so bili značilni za življenje v starih kmečkih hišah, sta na razstavi čelešnik (stojalo za goreče trske) in oblič za izdelovanje trsk za čelešnike. Na žirovske velike gradnje spominjajo izvirni načrti za novo Tovarno športnih čevljev (pozneje imenovano Alpina). Na žirovske graditelje novih zasebnih hiš spominjajo lesena samokolnica (»karjola«) in kosi doma narejene opeke. Ker še vedno ni soglasja o tem, kaj se nam je »v resnici« zgodilo med drugo svetovno vojno, smo obe svetovni vojni »prikazali« tako, da smo natisnili seznam vseh žrtev obeh vojn, eksponata tu (še) ni. Rapalsko mejo zastopa mejnik 39/XXIX (pomeni: kamen št. XXIX v sektorju 39), ki je stal na meddržavnem mejnem prehodu v Osojnici, ob cesti Žiri–Idrija. Zapletene spremembe upravnih meja ponazarjajo izvirni osebni dokumenti, ki sta jih v letih 1927–1950 potrebovali Ivan in Frančiška Seljak, da sta lahko hodili iz ene države in občine v drugo, čeprav le na kratki razdalji med Žirmi in sosednjo vasjo Ledine, ki pa so bile že v Italiji. Posebej ponosni smo na prapor žirovskih orlov, ki ga je ohranil in podaril Alfonz Zajec, prvi predsednik in častni član Muzejskega društva Žiri; prapor spominja na dejavnost prvih društev. Iz podružnične cerkve sv. Ane na Ledinici je raglja, ki je v dneh pred veliko nočjo nadomeščala zvonove; gre za odlično ohranjeni eksponat, ki je v slovenskih muzejih zelo redek. Na žirovske šole in šolnike spomina nagrobni medaljon s fotografijo nadučitelja Leopolda Božiča. Na znamenite rojake pa originalna paleta in čopiči akademskega slikarja Maksima Sedeja, ki jo je za to razstavo podaril njegov sin Maksim ml.

Nekaj posebnosti

Pred to razstavo smo si morda domišljali, da o žirovski zgodovini skoraj vse že vemo. Njeni avtorji pa smo ravno v raziskovanju razstavljenega gradiva odkrili še marsikaj novega. To je čar raziskovanja. Načelno smo vedeli, da so se naši predniki do 20. stoletja, v katerem so zasloveli s čevlji in čipkami, ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Leseni »drev« (plug) in »rifl« sta predmeta, ki ju imajo mnogi muzeji in zbirke. Za našo pa sta pomembna zato, ker pričata, da je bila glavna dejavnost naših prednikov kmetijstvo, delo na zemlji. Rifl je orodje, ki se je uporabljalo v procesu predelave lanu v platno. Ste vedeli, da je bilo platnarstvo ena glavnih »dopolnilnih« dejavnosti naših kmetij? Izdelava lanenega platna je v loškem gospostvu freisinških škofov dosegla tak obseg, da je bilo to platno evropsko znano in je prodaja tega izdelka več stoletij prinašala pomembne dohodke. Oblaki, trgovci s platnom, ki naj bi po rodu izhajali iz Lučin (Tavčar v Visoški kroniki zapiše, da je bil Jeromen Oblak iz Žirov), so z odkupom in prodajo lanenega platna obogateli in si kupili plemstvo, iz Oblakov so postali plemeniti Wolkenspergi, njihova je bila graščina v Puštalu. Tkalci so bili najbolj številni tudi med nekdanjimi obrtniki. Sredi 18. stoletja je za Žirovsko navedenih 72 obrtnikov: 27 tkalcev, 22 mlinarjev, šest krojačev, šest čevljarjev, trije tesarji, dva kovača, usnjar, sodar, krovec za slamnate strehe, sedlar, zidar in mesar.

Kot eden od žirovskih fenomenov se je izkazalo graditeljstvo. Naši predniki so na ozemlju predjožefinske žirovske župnije, ki je poleg današnje zajemala še danes samostojne fare Vrh Svetih Treh Kraljev, Zavratec in Ledine, zgradili kar dve župnijski in enajst podružničnih cerkva, skupaj torej kar trinajst! Dve od teh sta bili podrti, vse druge stojijo še danes. Vse so stale na svojem mestu že pred letom 1500, pozneje so bile seveda večkrat povečane in preoblikovane. Le današnja župnijska cerkev, ena največjih v škofiji, je bila sezidana šele v začetku minulega stoletja (1906–1912). V 20. stoletju so se nove in velike gradnje zvrstile kot po tekočem traku. Že pred novo cerkvijo so 1908 zgradili nov sokolski dom, prvi na slovenskem podeželju. Tik pred drugo svetovno vojno so zgradili nov katoliški prosvetni dom, a so ga aktivisti nove dobe med vojno požgali, po vojni pa podrli. Zgradili pa so novo Tovarno, odprto na veliki šmaren 1948! Okrog 1950 je bila dograjena nova osnovna šola, v katero smo hodili tudi skoraj vsi avtorji in sodelavci te razstave. V začetku 50. let so postavili največji zadružni dom v Sloveniji in pozneje še marsikaj, zlasti nova tovarniška poslopja Etikete in Kladivarja (če se omejimo na čas do 1990). Sočasno pa se je zgodila prava eksplozija gradnje novih zasebnih hiš. Od srede 50. do srede 70. let, ko se je največ gradilo, je zraslo več kot dvajset novih hiš na leto, vseh novih zasebnih hiš pa se je po drugi svetovni vojni zgradilo več sto!

Na podobne fenomene delavnosti in ustvarjalnosti bi naleteli tudi na drugih postajah, a se moramo v tem besedilu omejiti le na nekatere. Tudi sicer je namen tega pisanja, da bi vas zvabili na razstavo in bi si jo sami v miru pogledali. Za pripravo si jo lahko ogledate tudi na spletni strani: muzej-ziri.si

Avtorji in sodelavci razstave

Razstavo smo pripravili predvsem z lastnimi močmi. Pri čemer ne mislim na denar, ki so ga prispevali podporniki (EU v programu Leader in Občina Žiri), ampak na lastne strokovne in organizacijske moči. Za zahtevno usklajevanje finančne plati projekta je skrbela Olga Vončina. Avtorji razstave smo trije: dr. Petra Leben Seljak, dr. Alojz Demšar in avtor tega članka, pomagal nam je Rok Klemenčič, ki je bil v nastajanju te razstave tudi sicer vsestransko dejaven. Petra in Lojze sta se izkazala že s Knjigo hiš na Žirovskem (2010), pri tej razstavi sta svoje znanje in raziskovalni dar potrdila. Ob avtorskem delu, ki se osredotoča na vsebino, želim izpostaviti še formo te razstave, ki je lepa in domiselna in je delo arhitektke Bete Poljanšek Koman. Na njeno pobudo je nastalo tudi nekaj odličnih fotografij arhitekta Boruta Slabeta, na katerih pridejo še bolj do izraza ambientalne kvalitete Matjaževih kamr in Šinkovčeve hiše. Naša besedila je lektorirala Alenka Klemenc, v angleščino jih je prevedla Suzana Stančič. Pri restavriranju in konzerviranju razstavljenih premetov se je kot pravi mojster izkazal mizar Primož Artač, svetovala mu je Nuška Dolenc Kambič, priznana slovenska konservatorka, ki je doma v bližini muzeja. Akademski slikar Stane Kosmač je posebej za to razstavo narisal podobe neandertalca ter jamskega medveda in alpskega svizca, ki sta Pražirovcem delala družbo v samoti Matjaževih kamr. V kolofonu razstave, ki je postavljen ob vhodu, smo navedli tudi vse, od katerih smo dobili fotografije, še zlasti pa vse, ki so prispevali razstavljene predmete in jih povečini tudi darovali našemu muzeju v trajno last. Vsem najlepša hvala!