Življenje, kot ga ni imel vsak (6)

Danes, ko živimo drugače, ko se mladim rodovom niti ne sanja, kaj se to pravi vojna, nasilje, pomanjkanje, nečloveški napori, biti stran od doma, je težko razumeti Maksovo dušo, njegove solze, neskončno željo, da bi objel in stisnil k sebi poglede na Karavanke, Triglav, na domačo zemljo, medtem ko je pripeljal vlak – po dolgih letih trpljenja na frontah in po bolnišnicah – na Jesenice.

Nemške vojake je oblast nemudoma prepeljala v Begunje, kjer se je z njimi delalo slabše kot z živino.

»Morali smo se postaviti v zbor in oddati vse, kar smo pri sebi imeli vrednega. Potem so nas partizani še pretipali od nog do glave, da ne bi slučajno pred njimi kaj skrivali. Tistega, ki se ni takoj znebil vrednih stvari, so natepli. Včasih, če so bili »slabe volje«, pa so tepli kar vsevprek. Še zmeraj sem bil na berglah, stal sem zadnji v vrsti, poleg vroče juhe od stražarja dobim še udarec. Zelo je zabolelo, malo tudi zato, ker se mi ni zdelo častno tepsti invalida, ki je komaj stal na nogah. Bližnji so me potolažili, da imajo njihovi pazniki pač takšno »navado«, ki jo s pridom in užitkom izkoriščajo … Grdo so jo fasali tudi sotrpini, ki so po štirih letih nemške vojske imeli v krvi, da so se ob različnih poveljih oglašali po nemško. Zato sem sam pri sebi ponavljal, da bom drugačen, da bom na vprašanje naših paznikov odgovoril s »tukaj« namesto »hier«, a ko je prišla vrsta name, sem povsem spontano zinil »tukaj – hier«. Stražar besno dvigne palico, in po meni je začelo padati kot toča, ker je bil prepričan, da ga zafrkavam.«

Maks pa kljub trpljenju, ki ga je bil deležen v Begunjah, najde lepo besedo za izpraševalca. Povedal je, da je bil strpen in da na nanj ni kričal, ko so ga pripeljali predenj.

»Zanimalo ga je, zakaj sem šel v nemško vojsko. Povedal sem, da jih je bilo doma še sedem in s tem, ko sem se za družino na neki način žrtvoval, sem mislil, da sem druge obvaroval pred izgnanstvom. Na koncu zaslišanja mi je tudi on zagrozil, da me nobena punca ne bo marala zaradi moje odločitve. Odpeljejo me v drugo sobo, od vsega hudega, pa tudi zato, ker sem bil pri svojih 37 kilogramih ves oslabel, mi je postalo slabo. Padel sem na tla, pa pristopi partizan in me prične brcati, medtem ko kriči name, da ni čudno, da je nemška vojska propadla, ko so v njej služile takšne reve, kot sem bil jaz. Z eno roko sem si ščitil obraz, z drugo pa rano, a ni dosti pomagalo.«

Ujetniki so morali tudi delati. Med njimi je bil tudi mlinar, ki je zvečer, ko se je vrnil, v žepu prinesel malo moke in jo je po ščepcu razdelil med sojetnike. Maks jo je s solzami v očeh stresel na jezik in pojedel, drugi pa so jo pomešali med vodo in popili. Še danes je hvaležen tudi sojetniku – bil je z Gabrške gore, da mu je uredil prostor za spanje zraven okna, stran od kible, ki je bila pri vratih in iz katere je neznosno smrdelo.

Spominja se tudi nekega fanta, nemškega vojaka, ki sta ga paznika – njegova mladostna tovariša iz vasi – zaradi nekega nepomembnega dogodka prijela za brke in ga nasilno vlačila po prostorih.

Končno so jih izpustili in Maks se odpravi na dolgo pot proti domu. Ko stopi na domači prag in pozdravi, se vsi, ki so bili v sobi, obrnejo k njemu in ga začudeno gledajo. Nihče ga ni prepoznal …

Maks ni imel denarja, zato je šel z očetom, da mu je pomagal pri delu. Bil je slaboten, nenehno je kašljal, vmes pa obilo počival. Oče je nad njim zmajeval z glavo, češ kakšen lenuh je postal. Potem pa nekoč bruhne kri, nemudoma ga pošljejo v Ljubljano, v bolnišnico.

»Dajemo ti tri meseca življenja ali pa greš na operacijo, « mu reče dr. Savinjšek.

A operacija je bila zelo tvegana, vseeno je Maks nanjo pristal. Operiral ga je dr. Lavrič, ki se je štel tudi za Titovega zdravnika. Bil je zelo prijazen do njega, pa je vedel, da je bil nemški vojak.

»Celo operacijo sem bil buden, slišal sem, kako so mi žagali rebra. Pozneje, ko je bilo vsega konec, je strašno bolelo. Nisem in nisem mogel jesti, bil sem brez teka. Pa mi sestra prinese od doma jajca, vsak dan sem enega popil in še danes mislim, da so me prav ta rešila smrti …«

Maks Rant se je pozneje poročil, dobil hčerko, a ga je življenje spet grdo udarilo. Najprej mu je za rakom umrla žena, nato še hči …

Danes živi v Kranju, s prijateljico. Vesela sem, da sem ga spoznala, da mi je zaupal svojo zgodbo.

(Konec)