Športni optimizem

Kakšno bi bilo življenje v tej državi, če bi bilo razpoloženje na vseh področjih družbenega življenja tako na psu, kot je v politiki?! K sreči nas kdaj pa kdaj zalije tudi kak val novega optimizma. Tako je bilo minuli konec tedna, ko so nas naši športniki navdali s pravim navdušenjem. Tina Maze, Robert Kranjec in Rok Marguč so spet zmagovali v svojih smučarskih disciplinah – v svetovni konkurenci, rokometaši so kljub porazoma v zadnjih dveh tekmah četrti na svetu. Kot rečeno: v svetovni konkurenci. Gospodarstvo se bori za preživetje v globalni konkurenci. Veliko jih propada, mnogi životarijo, nekaterim tudi uspeva. Mogoče pa našim politikom manjka ravno to, da niso soočeni s tujo konkurenco. Zmagajo v domači ligi, potem se pa nosijo kot petelini na gnoju.

Je politika res tako pomembna? Zapišimo domnevo: če bi bilo stanje na drugih družbenih področjih dobro, nas kriza v politiki ne bi tako prizadevala. Poglejmo v sosednjo Italijo; v njeni novejši zgodovine so vladne krize stalnica, vlade se kar naprej menjavajo, država pa kljub temu normalno funkcionira. V Belgiji, katere glavno mesto je tudi sedež evropske birokracije, so bili 541 dni brez vlade! Pa je vse drugo v tej državi funkcioniralo normalno, kot da bi vlade sploh treba ne bilo. Ali morda to pomeni, da so pri nas nekateri deli družbe premalo avtonomni, preveč odvisni od politike? Tu mislim seveda zlasti na gospodarstvo. Če bi bilo to zdravo in v vzponu, bi bili tudi prilivi v državno blagajno večji, bilo bi več denarja za socialo in javni sektor … Upravičena je domneva, da nas v tem primeru ena taka reč, kot je vladna kriza, sploh ne bi prizadela.

Zdi se, da smo v začaranem krogu. Gospodarstvo se sicer trudi, da bi prišlo v boljšo formo, hkrati pa pričakuje politično pomoč. Od vlade zahteva nižje dajatve in sanacijo bank, da bi lahko te znova v večji meri kreditirale gospodarske projekte. Če gospodarstvo, ki je v slabem stanju, pričakuje pomoč od politike, ki je v še slabšem, potem je tu nekaj hudo narobe. Za Tino Maze je bilo že dolgo znano, da je velik športni talent, a dokler je trenirala po običajni proceduri, pravih uspehov ni bilo. Zdaj pa kar naenkrat najboljša smučarka na svetu! Zakaj, se ve. Temu uspehu je prav toliko kot Tina Maze ime Andrea Massi. Po kmečko bi se reklo: ko je kmetijo prevzel novi gospodar, ko se je začelo več in bolje delati, so prišli tudi rezultati.

Potrebujemo torej tudi v politiki in gospodarstvu novih gospodarjev? To je več kot očitno, a sistem je tak, da bi mnogi raje videli, da ostanemo pri starih vzorcih, pod manj zahtevnimi gospodarji. Mnogi bi raje delali malo za manj denarja kot veliko za več denarja. Sliši se čudno, a je najbrž res. Tu pa se postavi vprašanje, ki je morda ključno. Kaj pa če je glavni problem v glavah, v vrednotah? V slednjih smo mnogi (sebe ne upam izvzeti) še vedno v socializmu, dejanskost, ki nas obdaja, pa je hudo kapitalistična. V socializmu je bilo tako, da smo živeli razmeroma dobro, od dela pa se je le malokdo pretegnil. Ta brutalni kapitalizem pa zahteva, da delaš veliko več za komaj kaj več ali celo za manj denarja. Že to je težko zdržati. Kaj šele, da bi imeli ambicijo uvrstiti se med najboljše, med prvake. Mediji nam jih kažejo v finalnih tekmah in na zmagovalnih stopničkah, manj znano pa je, kako se do tega pride. A zdi se, da bodo poti odprte le za take ljudi, ki bodo pripravljeni delati več. Drugi bodo še naprej životarili. Uspehi naših vrhunskih športnikov torej niso le nedeljska uteha pred novim ponedeljkom, so tudi opomin.