Življenje, kot ga ni imel vsak (4)

Maks se je najbolj bal, da bi ga ujeli. Preveč grozot je videl tam, kjer so ujetnike dobili v roke Rusi. Na smrt ga je bilo strah ujetništva, še bolj pa tega, kako se je z ujetimi ravnalo. Žal pa ga je doletelo še nekaj hujšega. Bil je ranjen.

»Tri dni nismo nič spali, ko pridemo do neke kmetije, povsod sami mrtvi. Snežilo je kot za stavo, granate so letele na vse strani, v en kot privežem konja, v drugega se – ves premočen – uležem sam. Okoli polnoči pridejo povedat, da so pripeljali hrano. Bil sem na smrt lačen in sestradan, povem vam, nisem mogel oči odpreti, kaj šele, da bi šel po hrano. Zjutraj, ko se s težavo spravim iz postelje, klecajočih nog grem pogledat, če je ostalo kaj za pod zob. Našel sem sardine, kruh in pol zavitka tobaka. Takrat pa prileti granata, se zarije nekam pod prag, izgubim zavest in ko se prebudim, sem ležal na tleh. Potipam se – povsod sama kri. Iz žepa potegnem nož, bil je ves ukrivljen, klino pa je odneslo bogvedi kam. Del granate – to so mi povedali kasneje – je preluknjal moje telo tik pod kolki. Kolk mi je zdrobilo, da sem imel za 7,5 cm krajšo nogo. Dali so me na nosila in me poskušali odnesti na varno. Samo tega sem si želel, da bi prišel domov prej, preden umrem. A bolničarja sta bila bolj tako. Eden mi je nogo povezal na tak način, da sem imel stopalo zadaj. Ko sta skakala preko jarkov, se mi je zdelo, da ob vsakem bolj sunkovitem premiku vame zadirajo nešteto nožev. V neznosnih bolečinah sem ju prosil, naj me pustita in ustrelita … Ko me je dobil v roke zdravnik, je zmajal z glavo in hotel odrezati noge. O, kako lepo sem ga prosil, naj tega ne stori! Poklicali so šefa, ta pa potem odloči z besedami, pa naj bo po njegovem, nogo lahko odrežemo še zmeraj, nazaj jo bo pa težje prišiti. Potem me dajo na mizo, da me bodo operirali. Sedaj boš malo zaspal, mi rečejo. Pa sem se temu odločno uprl, da ne dovolim, da me uspavajo, da hočem gledati, kaj bodo delali z mojo nogo! Vseeno zaspim (vmes sem se nemalokrat predramil, ker sem bruhal), pod večer pa, ko se zbudim, sem bil do vratu v mavcu! Samo glava in roki sta gledali ven. Zeblo me je, ker sem bil ves premražen. Pa tudi zaradi velike izgube krvi. Hlače z vsemi dokumenti sem imel pod glavo.«

Preživel pa je. Pri želodcu me je stiskalo, medtem ko sem ga poslušala. Grozote, ki jih je preživel, si nisem mogla niti predstavljati. Maks za trenutek utihne, čustva in spomini so ga vnovič preplavili. Čez čas se zbere in pripoveduje o sobi za umiranje, kamor so ga prenesli. Vsi so bili namreč prepričani, da ne bo preživel. Da je le vprašanje časa, kdaj jim bo izdihnil.

»Nisem mogel nič jesti. Čisto brez apetita sem bil. Nekoč mi sestra prinese pol žemlje, rekoč, če jo bom pojedel, bo to pomenilo, da mi gre na bolje. Pa sem je več kot pol stlačil v usta, da bi mislila, da bo res tako. A ni šlo. Ko se je umaknila, sem jo izpljuval v pljuvalnik … Vročine sem imel tudi do 41 stopinj. Bil sem sama kost in koža. Živ mrlič. Iz rane sem imel napeljano cev, skozi katero se je iztekal gnoj. Kadar sem šel na kahlo, so mi pod noge nekaj podložili. Potem pa pride nekoč vizita in podloženo potegne stran, mene je nečloveško zabolelo in kaj se je zgodilo? Kost mi je pogledala ven … s težavo me odnesejo nazaj v posteljo, a videlo se jim je, da so čezme spet naredili križ. Čez nekaj dni pride še duhovnik, da me obhaja … res sem moral biti na koncu. Vseeno so tisto kost, ki je gledala skozi mavec, poskušali spraviti na svoje mesto. Bilo je grozno. Tulil sem od bolečin, ko so mi vlekli nogo na vse strani. Tudi potem, ko so mi dali narkozo, se nisem mogel umiriti. Hotelo me je tudi zadušiti. A jaz sem tulil in tulil … naslednji dan so vse bolnike odpeljali, ostal sem sam. Bil sem prepričan, da so me Rusom pustili zato, ker so me že odpisali. Potem pa le pride neka sestra, ki ukaže, da me odpeljejo na vlak. Bil je mraz, dihal sem pod odejo, da bi me grelo. Številne škatle, zaboji in kovčki, ki so bili prav tako naloženi v vagonu, so ob vsakem premiku popadali na nas, ranjence. Pod njihovo težo nihče ni ostal živ … vozimo se in vozimo, neskončne ure. Ustavimo se nekje na Poljskem. Tolkel sem po vratih, da bi jih kdo odprl, bil sem na smrt lačen, bledlo se mi je. Šele drugič ali tretjič, ko smo se spet ustavili, pridejo pogledat tudi v naš vagon. V njem je bilo polno mrličev pod kovčki in drugim, kar je popadalo nanje. Še danes vidim bolničarja, kako me prime za roko in otipa pulz, ter zmaje z glavo. Pokliče duhovnika, da je nujno, ker bo nekdo zdaj zdaj umrl. Vseeno me, ker sem še zmeraj dihal, odnesejo v bolnišnico in me pustijo ležati na hodniku. 'Spet bo eden manj,' reče nekdo v beli halji, ki gre mimo …«

(Se nadaljuje)