Življenje, kot ga ni imel vsak (2)

»… Nikogar nisem imel, da bi mu, otrok, kakršen sem bil, kaj potožil. Če bi se vrnil domov, bi me ata napodil nazaj. Gospodar in njegova žena pa sta se vedno bolj kregala, tudi zaradi hčerke, ki je imela graničarja. Še ponoči nisem imel pred njima miru, zato sem se s tople peči, hočeš, nočeš, preselil pod streho. A sem prišel z dežja pod kap. Pozimi je skozi špranje na strehi name neslo sneg, pihalo je, zeblo me je tako, da ne znam povedati. Bilo je grozno in ne smem se spomniti, kako sem trpel …«

Maks se spomni še ene druge »švercarske« zgodbe. O tem, kako so z italijanske strani tovorili »koper deke«, vino in rdečo sol. Na tej strani so nanje že čakali kupci, saj so bile odeje iz svile zelo cenjene in zaželene.

»Nekoč je zapadlo malo snega, vseeno sem moral oditi na italijansko stran po robo. V voz sem imel vprežene tri vole, za vsak primer pa sem stvari prekril še s smrekovimi vejami. Ko pridem do zadnje hiše, srečam dva graničarja, ki me ustavita in prosita, če se lahko z menoj kakšnih 300 metrov peljeta. Usedla sta se na smrečje, pod ritmi so jima glasno »šumele« svilene odeje, še danes ne vem, ali jih nista hotela slišati ali pa sta bila res na pol gluha,« se namuzne Maks.

Od švercanja ni imel nobene koristi. Maksu je bilo pri kmetu obljubljeno nekaj drobiža »plače«, njegova mama se je z gospodinjo dogovorila, da mu bo prala sama, a kaj, ko ni imela česa. Vse, kar je premogel, je imel na sebi. Večkrat lačen kot sit je poleti za turiste, ki so prihajali iz Ljub­ljane, nabiral jagode, v zameno pa je dobil kakšen kos kruha. Nekoč je dobil nekaj denarja, si kupil nove hlače, starih se je znebil kar na poti domov. Zakaj tudi ne, komaj so še »stale« skupaj, bile pa so tudi polne uši …

»Čez kakšen mesec pa pravi kmet, da je našel pod drevesom hlače, ki bi bile še dobre zame. Pogledal sem stran in se delal, da ne vem, o čem govori,« še doda.

V šolo je hodil bolj malo. Gospodinja je tja nosila maslo in to je bil zadostni razlog, da je učiteljica zamižala na eno oko, če ga ni bilo. Verouk je poučeval duhovnik, ki je bil do otrok zelo »žleh«. Lasal jih je in tepel s palico. Maksa pa je imel kar rad. Kdo ve, mogoče se mu je fantič, ki je bil reven in brez vsega, zasmilil?

Ob letu osorej je šel Maks služit k drugemu kmetu. Ta je imel kmetijo v strmem bregu in že spomladi sta zem­ljo v košu nosila na njivo. Maks je na svojih otroških ramenih nesel dvakrat, gospodar le enkrat.

»Ko mi je z lopato metal zem­ljo v koš, sem ga moral obdržati kar na ramenih. Medtem ko sem se vrnil nazaj, si je on svoj koš lepo počasi naložil in potem sva nesla skupaj. Zelo je bil prefrigan, kot vidite … imel sem komaj dvanajst let, od mene pa je zahteval, da bi garal kot kakšen odrasel, močan dedec. Težaško delo je pustilo posledice. Odstopila mi je kita na nogi, hodil sem cik-cak, ker me je tako bolelo. K zdravniku da bi šel? Ojej, ni bilo misliti. Gospodar me je tudi tepel, nobenega usmiljenja ni imel do mene. Nekoč je bilo treba spraviti drva iz grape. Najprej sem jih znosil do poti, nato pa še vsak dan eno naročje do doma, in to prej, preden se je začela šola. V razred sem pritekel ves premočen. Ravno takrat se je tudi govorilo, da se po gozdu potika volk in zaradi varnosti sem imel zmeraj ob sebi še majhno sekiro … predstavljajte si, kako nečloveško sem se matral šele takrat, ko so bregovi in poti zaledenele. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da se mi ni na tistih saneh kaj zgodilo.«

Maks nikoli ni obupal. Vzgojen je bil tako, da je imel že od otroštva naprej v glavi, da so palica, lakota in tepež nekaj samo po sebi umevnega. Že ata je bil surov do njega, če so ga potem tudi gospodarji, kjer je služil, se mu to ni zdelo nič neobičajnega.

»Nekoč, ko je bil gospodar preveč grd do mene, sem mu rekel, da bom šel stran. Pa se zasmeje, odpre vrata in reče, naj kar grem, saj me bo ata spodil, ko se prikažem na pragu. Bridko sem se zavedal, da ima prav, a sem vseeno šel. Pa ne domov, to pa ne. Čez dan sem ležal v gmajni, zvečer pa sem se vrnil …«

Ponoči je spal v hlevu, v katerem so bili tudi prašiči. Zaradi njihovih iztrebkov, zlasti scalnice, so se po stropu zbirale kapljice, ki so padale nanj, smrdelo je pa tako, da je bil zjutraj, ko se je prebudil, ves omamljen. Imel je žakelj od oglja, s katerim se je lahko malo pokril. Gospodinja je bila dobra, včasih mu je kaj dala na skrivaj, da gospodar ni videl.

»Pri hiši je bila tudi stara mama, ki se je zelo dobro spoznala na vreme. Ena od njenih hčera je bila za teto. Reva ni bila nič vredna, nenehno so jo priganjali k delu in nihče ji ni verjel, ko je jamrala, da ima strašne glavobole. Iz oči ji je nenehno teklo, trpela je, a k zdravniku ni mogla, ker ni imela denarja. Kar naenkrat je potem umrla. Nasploh se ne spomnim, da bi bil včasih kdo bolan. Če je že bil kdo, se je vdal v usodo, ker je vedel, da mu ni pomoči. Moja mama na primer, je vsakič, ko je rodila, že pred prihodom babice vse postorila sama. Ko je bilo poroda konec, pa je hitro spet vstala in delala naprej …«

(Se nadaljuje)