"Pomagaj doma, tudi pri nas imamo Afriko ..."

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. januar 2013 / 06:00

Te besede so pred skoraj dvema desetletjema spodbudile Stanko Skumavec s Posavca, da se je namesto botrstva na daljavo odločila za rejništvo, v katerem vztraja že sedemnajst let. Lani je za svoje predano delo v dobro otrok prejela kar dve priznanji: priznanje Občine Radovljica ter Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Stanka Skumavec s Posavca je rejnica že sedemnajst let. Pravi, da se tega, da bi bila rejnica, ni spomnila čisto sama. »Imela sem tri otroke in bila zaposlena kot kuharica na šoli v Ljubnem. Potem sem ostala doma, z možem pa sva razmišljala, kako bi lahko pomagala kak­šnemu otroku v stiski. Takrat se je pri nas veliko govorilo o botrstvu na daljavo, ljudje so z denarjem pomagali otrokom v Afriki. Pa sem vprašala sosedo v Podbrezju, ki je bila v službi na centru za socialno delo, kaj si misli o tem. Veste, kaj mi je odgovorila? Da imamo Afriko v Sloveniji. Da je tudi tu veliko in preveč otrok, ki rabijo pomoč.«

Napotila jo je na center za socialno delo in že po enem tednu v svoj dom sprejela deklico Moniko. »Ni bilo časa, da bi me skrbelo zaradi odločitve, da postanem rejnica. Monika je prišla tako hitro, da smo se tisti teden ukvarjali samo še s praktičnimi stvarmi. K sreči sama prihajam iz družine, kjer je bilo šest otrok, tako da sem se kar hitro znašla.« Po letu dni, ravno, ko je Monika odhajala drugam, še dlje od svoje matične družine, je prišel takrat komaj leto dni star Aleš. Ta bo, z veliko ljubezni pove Stanka, ostal njihov za zmeraj. Pri Skumavčevih ima že 17 let svojo sobo, kamor posebej radi prihajajo na obisk Stankini štirje vnuki, Aleš pa je tudi prijazen z njimi. A najraje ima Stankinega najmlajšega sina Martina, s katerim sta skupaj odraščala. V zadnjem letu se je spoprijateljil tudi z zadnjim fantom, ki je prišel k hiši, desetletnim Aleksandrom.

Vmes je pri njih sedem let živel Denis, ki je šel pred kratkim na svoje. »Ne prav daleč, živi z družino mojega najstarejšega sina in prav tako kot Boštjan je tudi Denis postal mesar. Ampak ostaja naš, redno prihaja, vse praznike preživi z nami in tudi jaslice nam je postavil prav on,« ponosno pripoveduje Stanka. Ker ima dovolj energije, bolj na daljavo skrbi še za eno romsko deklico, ki živi v CUDV Matevža Langusa. »Dvakrat na teden hodim k njej in tudi ona je na nek način naša,« pove.

Pravi, da so njeni otroci s tistimi, ki so prišli v hišo od drugod, vedno živeli, kot bi bili vsi bratje in sestre. »Spomnim se hčerke Eve in njenih treh prijateljic, sester, ki so bile zelo navdušene nad Alešem, ko je kot malček prišel k nam. Nič jih ni motilo, ker je bil zaradi downovega sindroma videti malo drugačen kot zdravi otroci, povsod so ga jemale s seboj.

Z otroki v hišo prihajajo tudi njihovi starši. »Seveda podpiram stike otrok s starši, prav je, da jih ohranjajo. Starši so za večino zmeraj na posebnem mestu, čeprav zanje v določenem obdobju – ali pa zmeraj – ne morejo skrbeti. Aleševa mama pride včasih, Aleksandra sta že obiskala bratec in sestrica, ki živita v drugi rejniški družini, s starši prve deklice, ki smo jo imeli, je bilo pa težje … ampak, veste, vsi otroci, ki pridejo k nam, pridejo s hudimi zgodbami. Težko prtljago nosijo s seboj in dolgo traja, da se postavijo na noge. Mesece, celo leta rabijo, da začutijo, da jih imaš rad, da jim pomagaš. Težko se odprejo, ker ljudem zaradi slabih izkušenj ne zaupajo več.«

Kljub temu na vprašanje, kaj bi sama po 17 letih dela s temi ranjenimi človeškimi mladiči svetovala nekomu, ki bi jo vprašal za nasvet o tem, ali naj se odloči za rejništvo, odgovori jasno, odločno in takoj: »Seveda, krasen občutek je, ko vidiš, da lahko pomagaš otroku. Zaslužka ni nobenega in brez podpore vse družine se tega ne da delati. Ampak občutek, ko pomagaš, je krasen. Pa čeprav le enemu ali trem otrokom.«

Za Stanko Skumavec na centru za socialno delo pravijo, da je izjemno odločna gospa. To so napisali tudi v predlogu ministrstvu, ki jo je konec decembra za dolgoletno predano delo na področju rejništva nagradilo s priznanjem. »Gospa Stanka je izjemno predana otrokom. Močno oporo ji pri delu nudi mož ter njuni odrasli otroci. Zanje se maksimalno angažira, zaznava njihove potrebe in se nanje ustrezno odziva. Išče vire pomoči v okolju, pri različnih strokovnjakih, pri tem je vztrajna, včasih celo malo uporniška. Otroke ves čas spodbuja k samostojnosti, k odgovornemu načinu življenja in z lastnim zgledom nudi najboljši model, kako se spopasti s težavami v življenju. Aktivno sodeluje s šolami, ki jih obiskujejo otroci, z zdrav­stveno službo, terapevti in centri za socialno delo, ter daje pobude, ki so otrokom v korist. Staršem otrok je naklonjena in se trudi, da bi jih pritegnila k aktivnemu sodelovanju. Gospa Stanka ostaja nasmejana, umirjena in dosledna, kljub temu da je njeno delo, glede na specifične potrebe otrok, še posebej težko in zahtevno,« so zapisali.

Zato tudi nima dlake na jeziku, ko je treba povedati, kaj bi bilo treba v sistemu rejništva pri nas spremeniti. »Bolj zaščitene bi morale biti; veste, tudi tepena sem že bila. Rejništvo bi moralo biti priznano kot služba, ne samo kot dobrodelnost. S tisto nagrado, ki jo dobimo mesečno, se ne da preživeti, otroku pa moraš in hočeš ponuditi vse tisto, kar potrebuje. Od zdravstva do priboljškov.«

A tudi s pohvalo ne skopari. Najprej je ponosna na svojo družino, na tri otroke in moža Vinka, brez katerega težke in odgovorne naloge, ki si jo je zastavila, ne bi zmogla. Vesela je tudi pomoči strokovnih delavk radovljiškega Centra za socialno delo. »Enkrat na mesec se srečujemo, tudi možje pridejo zraven, če je kaj narobe, pokličemo in se pomenimo. Res, v veliko pomoč so nam. Ampak brez moža, ne, brez njegove pomoči ne bi šlo.«