Neisha v osnovnem elementu: za klaviaturami in mikrofonom nedavno v Domžalah pred navdušeno publiko (Foto: Tina Dokl)

Delam na dolgi rok

Konec oktobra je izšla dolgo pričakovana druga plošča glasbenice, ki je v zadnjih dveh letih pretresla slovensko sceno. Neishin Nor je ta svet nas prepriča prav o tem. Noro.

Ko se je pred dvema letoma poleti na radijskih valovih pojavila s skladbo v angleščini, si nihče niti pomisliti ni upal, da Neisha ni vzhajajoča superzvezdnica kakšne od velikih glasbenih založb, ampak je Neža Buh, mlada vsestranska glasbenica, študentka kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki izhaja iz glasbene družine s Hlavčih Njiv v Poljanski dolini. S hiti Planet za zadet, Malo tu, malo tam, 'Maš še kje čas ..., odlično ploščo je prepričala tudi najbolj zahtevno občinstvo, z velikimi koncerti v Križankah in Cankarjevem domu, predvsem pa nezaigrano pristnostjo tako na odru kot drugod, je osvojila še srca. Redko katera plošča je bila tako pričakovana kot nova Neishina. Zdaj je tukaj. Boljša kot kdajkoli prej.

Ko sem danes dopoldne čakal znanko, da se oglasi na mobilni telefon, sem na odzivniku poslušal tvoj novi hit Zaradi upanja. Radijske postaje te »dobro vrtijo«, vidim te na naslovnicah revij, v tv oddajah … Vrnila si se na sceno, čeprav pravzaprav nikoli nisi odšla … Pa vendarle čakali smo novo zgodbo, ki je sedaj tu?

»Plošča je izšla in trenutno smo v fazi širjenja dobrega glasu o njej. Tako sem v medijih te dni mogoče bolj prisotna, kot sem bila sicer v zadnjih pol leta, ki sem jih poleg koncertiranja v veliki meri preživela v studiih.«

 

Tokrat je bilo zagotovo drugače kot prvič pred dvema letoma, ko si se na slovenski glasbeni sceni pojavila bolj kot ne iznenada?

»Zagotovo. Takrat so se mi vse te kultne stvari zgodile na »en, dva, tri«, prva plošča, velik uspeh, koncerti, vse je šlo zelo hitro. Nisem pa imela časa, ki si ga vsak glasbenik želi, ko dela ploščo. Zdaj je bilo drugače. Po skoraj dveh letih je bil čas, da se nekoliko umaknem. Vsak umik ponavadi pomeni, da bo sledil nov napad. Ta seveda s seboj prinaša tudi pritiske, kompromise … in ugibanja javnosti, kakšna bo po uspešni prvi druga plošča. Odločila sem se, da bom tudi s to ploščo poskušala biti čimbolj življenjska in realna. Sama vseskozi pišem besedila, ki so neka refleksija na življenje, kakršnega živim, živimo. Med številnimi pesmimi izbiram tiste, ki najbolj odslikujejo situacijo, v kateri se nahajam. Sicer pa, glasbo moraš pisati vseskozi in pri tem ujeti prave momente, jih zbirati in hraniti, dokler ne najdeš v njih rdeče niti, ki gradi koncept albuma. Delam namreč »old fashion« albume, torej ne po sistemu singl na singl, na koncu še par remix posnetkov in plošča je tu.«

 

Je lahko druga plošča tudi odločilna, kam v nadaljevanju bo šla glasbenikova pot …

»V svetu glasbenega show businessa je na vrhu velika gneča, potem dolgo ni nič, sledi pa množica talentiranih. Če bereš izjave R&B izvajalcev, dobiš občutek, da ti vseskozi tekmujejo. Zelo veliko je izvajalcev in vsi hočejo biti čimprej številka ena. Zato delajo prehitro v nekakšni ihti in predvsem ne tisto, kar so oni sami. Jaz sem se plošče lotila bolj sproščeno. Preprosto sem delala svojo glasbo.«

 

Kaj meniš, katera pesem je meni kot rokerju najprej »zlezla pod kožo«?

»Mogoče Stokrat bolje mi je zdaj

 

… z rockovsko melodijo in kitarskimi dodatki. Muziko na plošči odlikuje tudi izjemna produkcija, v aranžmaje si vključila množico inštrumentov. Pesmi so izredno polne, hkrati pa vsako pesem lahko igraš brez vsega ostalega. Preprosto sedeš za klaviature in odigraš.

»V tem je vsa stvar. Osnova glasbe, na kateri gradim aranžmaje, je tako ali tako narejena z vokalom in klaviaturami. Aranžmaji v končni podobi pogosto nastajajo v studiu. Sicer pa gledam, da posamezni aranžma »ne ukrade« komada, gre samo za dodatke, okraske, ki obogatijo skladbo.«

Pesmi še pišeš v glavnem v angleščini?

»Osnova je vedno moje besedilo v angleščini. Pri poslovenjenju besedil pa sodelujem z Rokom Vilčnikom, ki ima res izjemen besedni zaklad. Ko sedim ob klavirju in skladam, se lažje izražam v angleščini, res pa je, da je tudi žanr glasbe, ki jo delam, nekako vezan na angleščino.«

 

Ploščo zaključuješ s tremi pesmimi v angleščini … Misel na zahodni trg, kjer si se predstavila tudi s svojo prvo ploščo, še ostaja?

»Šla sem se pokazat in sem doživela tudi povsem konkreten odziv. Seveda pa ne bi rada podpisala kaj manjšega, lokalnega … Če že bom kaj delala v tujini, želim, da gre za večjo pogodbo, ki bo zavezujoča z vseh strani. Ni pomembno, od kod in kdo si, bistvo je tvoja glasba. Ob tem velja, če hočem delati v tujini, se moram tja preseliti, saj je nujno, da si vselej nekje na dosegu. Nemogoče je delati na daljavo.«

 

Zagotovo je pomemben »cel paket«. To da sama pišeš glasbo, besedila in aranžmaje, da si lepa mlada ženska, da na odru izžarevaš posebno energijo …

»Bistvo je v tem, da se tam pojaviš v naravni, organski obliki, da jih prepričaš v živo in ne z nekimi posnetki in fotografijami. Sama se grem vse to zelo zares, saj nameravam to, kar delam, početi zelo dolgo in se ne bi rada iztržila v mladih letih, potem pa odprla restavracijo …«

 

Aha, prva plošča še ni obrodila v tej smeri?

»Ha, ha ... Veliko denarja sem vložila v opremo, ozvočenje, klaviature …«

 

Rumeni tisk te zaenkrat še pusti na miru ...?

»Bolj se obremenjuješ z njimi, bolj te imajo v šahu. Sama nisem bralec tovrstnega tiska, me pa kakšna »tračka« na moj račun bolj zabava kot obremenjuje. Če bi si blazno želela pojavljati na rumenih straneh, bi se že gibala tam, kjer bi me zagotovo našli. Sicer pa, so javne osebnosti, ki nudijo veliko več tovrstnega materiala kot jaz. Znam ločiti zasebno in javno. Sam se odločiš, ali greš z žura domov ob polnoči in si »cool«, ali pa ob treh in »naklan«. V bistvu sam pišeš medijsko zgodbo o sebi.«

 

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, kjer boš konec meseca, 27. novembra imela koncert, je koncertno prizorišče, do katerega imajo slovenski glasbeniki velik »rešpekt«?

»Tako Cankarjev dom kot Križanke sta kulturna hrama, pri katerih rečeš uffff, to pa je nekaj. Priznam, vedno imam nekaj zdrave treme. Sta pa povsem različni prizorišči in v vsakega moraš znati vdihniti kakšno posebnost. Koncert je dogovorjen, nekaj sestankov še imam na to temo, bomo pa s fanti te dni intenzivno začeli z vajami.«

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / ponedeljek, 4. julij 2011 / 07:00

Zeleno in prijetno

Poletje na Jezerskem bo živahno, Brdo pa Gorenjci poznamo predvsem po porokah, lepem parku ter zadnja leta po Županovem teku.

Objavljeno na isti dan


Humor / nedelja, 10. april 2011 / 07:00

Ta je dobra

Resnične zgodbe Sprehajal sem se po gozdičku čudovitega naravnega parka, ki se je razprostiral za hotelom, kjer sem prebival. Naenkrat sem zaslišal glas: »Pazi, drevo...

Prosti čas / nedelja, 10. april 2011 / 07:00

Praznovala sta tri obletnice

Vinko Rihtaršič iz Ševelj je pred kratkim dopolnil sedemdeset let, njegova žena Francka pa je v nedeljo upihnila 61. svečko. Zakonca sta oktobra lani praznovala tudi 40-letnico poroke.

Kultura / nedelja, 10. april 2011 / 07:00

Premiera Komedije duhov

V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice v nedeljo zvečer ob 19.30 pripravljajo novo premiero, drugo letos in tretjo v gledališki sezoni. Režiser Iztok Valič je tokrat nad gledališče »priklical« Kome...

Kultura / nedelja, 10. april 2011 / 07:00

Večer grške glasbe in poezije

V torek, 12. aprila, ob 19. uri bo v knjižnici Gimnazije Kranj večer grške glasbe in poezije. Dijaki, tako glasbeniki kot recitatorji, bodo skupaj s sopranistko Zinovio Zafeiriadou obujali skrivn...

Kultura / nedelja, 10. april 2011 / 07:00

Ko inšpektorji obmolknejo

Igralska skupina Kulturno-umetniškega društva Podljubelj je premierno uprizorila črno komedijo Ko inšpektorji obmolknejo.