Andrej Mlakar ni le režiser, pogosto je sam tudi snemalec. (Foto: arhiv Polone Mlakar Baldasin)

Kar naprej na poti, pristal pa v filmu

Filmski režiser Andrej Mlakar se ima po očetovem rodu za Žirovca, mama Nežka je bila Tržičanka. Življenjska pot ga je vodila skozi osem slovenskih krajev: Medvode, Žažar, Žiri, Miklavž pri Ormožu, Šoštanj, Celje, Ravne na Koroškem, Ljubljana.

»V film sem se tako vživel, da nisem prenesel napetih situacij, večkrat sem zaprl oči ali celo zapustil dvorano za toliko časa, da je neugodna akcija minila, potem sem se spet vrnil. Danes zapustim dvorano iz nasprotnega razloga.« (Andrej Mlakar)

Andrej, od kod si pravzaprav doma?

»Kadarkoli me kdo mimogrede povpraša, od kod sem doma, imam težave. Ponavadi me ujame na kakšnem štajerskem naglasu, ki se mi je pritepel v pogovorni jezik ali pa ga mučim z jezikovnimi posebnostmi katerega od krajev, kjer sem včasih živel. Glede na slovenski prostor se imam za razseljeno osebo, saj sem svoja šolska leta preživel vsaj v osmih geografsko precej oddaljenih slovenskih krajih. Ko pretuhtam vse možne variante, da bi se nekako izvlekel, na koncu vendarle priznam, da sem Žirovec – saj veste – čevlji Alpina, Sora … Žirovščina je edini jezik, ki mi blagoglasno zazveni, lahko ga govorim, razumem ga v vseh odtenkih, rojaka v tujem kraju spoznam takoj, ko spregovori prvo besedo.«

Kateri je tvoj prvi spomin iz žirovskega otroštva?

»Fabrško dvorišče Alpine je prvi posnetek Žirov, ki se mi odtemni iz spomina. Komaj petletnega me je vzel s seboj na furo moj oče potem, ko je prevzel redno Sapovo avtobusno progo Ljubljana–Vrhnika–Logatec–Rovte–Žiri, vsaj tako je bilo imenitno razbrati iz table na avtobusni šipi. Zaparkirala sva na tovarniškem dvorišču in prespala kar na zadnjih sedežih avtobusa, zjutraj pa nazaj v Ljubljano. Kasneje smo dobili stanovanje v Stari šoli in v Žiri se je preselila vsa družina. Sicer pa smo tako ali tako prišli med svoje. Očetov oče je bil doma s Krogarjeve kmetije v Opalah in vsi žirovski Mlakarji smo bolj ali manj sorodstveno povezani …«

Naše otroštvo se je dogajalo predvsem v naravi? Moj osrednji poligon je bil na Jezerih, pod Žirovskim vrhom. Kje pa si se najraje zadrževal ti?

»Reka Sora je bila Magistrala mojega otroštva. V njej in ob njej so minevali dnevi mojega predšolskega obdobja, k njej sem se vračal v šolskih počitnicah, ko nisem več živel v Žireh, ob njej postajam danes, da mi pomaga obujati minljivo. V njenem hladu in sivini jesenskih megla odseva žirovski karakter generacije, ki je na zvok fabrške sirene dnevno pešačila in kolesarila na šiht, v njej odseva poetika žirovskih malarjev in v platna ujeti kolorit presežene sivine. V njenem tolmunu pod slapom sem prvič po pasje zaplaval, pod njenimi kamni sem zagrabil prvega 'mnha', pod njenimi grivami na roko ujel svojo prvo potočno postrv. Sora je bila naša od brzic v Sopovtu do mirujočih globin v Županovem kotu. Pod starim lesenim mostom smo s kamenjem zajezili reko in dvignili gladino do višine, da je bilo pri mostu dovolj globoko za plavanje in skoke v vodo z dile, ki je služila kot odskočna deska. Bolj pogumni smo skakali tudi z ograje mosta seveda v stilu lastovice in čimbolj na ploh, saj voda ni bila tako globoka.«

Iz Žirov ste z mamo odšli po tvojem tretjem razredu, pol stoletja je že od tistega leta (1962). Pa si se pogosto vračal?

»Po končanem tretjem razredu osnovne šole sem zapustil Žiri, vračal sem se vedno v šolskih počitnicah, tako da stika s krajem nisem nikoli povsem izgubil. Pogosto sem hodil tudi na Krog, kjer sem ostajal po več dni in pomagal pri spravilu sena. Krogar – moj stari stric, je rad obujal spomine na prvo svetovno vojno, ki jo je odslužil kot vojak v Galiciji in v Doberdobu. V meni je vedno našel hvaležnega poslušalca. Nikdar ni verjel, da so Američani res pristali na Luni. 'Lažna propaganda,' je dejal, 'raje naj ujamejo strelo, ki napravi toliko škode!' 'Ti bi pa že lahko klobuk nosil,' je rekel resno, 'saj si že dovolj velik.' Konec tedna je zapregel zapravljivčka in se z rjavo kobilico odpeljal po nakupih v Žiri. Če se mu je zalomilo pri Katrniku, so ga samo posadili na voz in kobilica je sama našla pot domov. Ko je nekoč izgubila podkev, me je stari določil, da jo odpeljem h kovaču in podkujem. Namestili so mi stremena in podložili deko namesto sedla, pa sva šla počasi v dolino. Ves čas me je bilo strah, da bo zdaj zdaj poskočila, se me znebila in oddrvela domov. Srečno sem prijezdil do kovača Starmana in razjahal. Janez me je takoj podučil, kako moram držati konju nogo, da je on lahko opravljal svoje delo. Kobilica pa je imela navado, da je vsake toliko časa trznila z nogo in jo potegnila k sebi. Ker sem bil 'lahan', me je vedno potegnila s seboj in napeti sem moral vse moči, da sem pristopical z njeno nogo med rokami nazaj na svoje mesto. Operacija je kljub temu uspela in proti večeru sem jo spet zadovoljno zajahal. Tedaj pa se je začelo. Ko je začutila, da sem jo obrnil proti domu, je veselo poskočila in zdrvela po goropeški cesti navzgor. Ni je bilo sile, ki bi jo lahko ustavila in vse moči sem porabil, da sem se obdržal na njej. Vsega pretresenega me je v rekordnem času stresla pred domačim hlevom.«

To tvojo ježo iz Žirov v Opale bolj vidim kot berem, je čisto filmski prizor. Kako pa se je začelo tvoje srečevanje s filmom?

»Prvič sem bil na filmski predstavi že pred mojim prihodom v Žiri, in to v Žažarju v gasilskem domu, kamor je prispel potujoči kinematograf. Spominjam se le sem ter tja drvečih avtomobilov in moje groze, da me bodo povozili. V Žireh sem bil redni obiskovalec kina v takratnem TVD Partizanu in kmalu sem tudi odkril pot, ki je vodila preko verande in potem po klinih za orodno telovadbo v dvorano, v katero smo se švercali, ne da bi plačali vstopnino. Kako uro pred predstavo smo se poskrili med kulise na odru, ko pa se je začela projekcija, smo kakor ščurki prilezli izza zavese in posedli po tleh pred prvo vrsto, da bi prej in bolje videli. V film sem se tako vživel, da nisem prenesel napetih situacij, tako da sem večkrat zaprl oči ali celo zapustil dvorano za toliko časa, da je neugodna akcija minila, potem sem se zopet vrnil. Danes seveda zapustim dvorano iz nasprotnega razloga.«

P. S. Pogovor sva to pot sklenila z Andrejevimi prvimi srečanji s filmi. Njegova študijska in poklicna pot ga je zapeljala naravnost v filmski svet. Po maturi na gimnaziji v Ravnah na Koroškem je na AGRFTV v Ljubljani diplomiral filmsko in televizijsko režijo, podiplomski študij je opravil na HFF (Die Hochschule für Fernsehen und Film) v Münchnu, nato ustvarjal v svobodnem poklicu kot producent, scenarist, snemalec in režiser, je tudi lastnik in direktor filmskega podjetja Pegaz film, d. o. o. Posnel je kakih petdeset filmov, od tega tri celovečerne igrane. Marca 2013 bo v ljubljanski Kinoteki na ogled retrospektiva njegovega filmskega opusa.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Radovljica / petek, 29. maj 2015 / 13:59

Jutri zaključek festivala keramike

Radovljica – Že so drugo polovico maja v Radovljici poteka Mednarodni festival keramike, ki ga v sodelovanju z zavodom V-oglje, ki ga vodita mednarodno uveljavljena keramičarka Barba Štembergar Zup...

Objavljeno na isti dan


Kranj / četrtek, 29. oktober 2009 / 07:00

Cepili bodo v Kranju, Radovljici, Škofji Loki in na Jesenicah

Kranj - Drugega novembra se bo začelo prostovoljno cepljenje proti novi gripi, prednost bodo imeli kronični bolniki, je sporočila dr. Irena Grmek Košnik, direktoric...

Prosti čas / četrtek, 29. oktober 2009 / 07:00

Modna preteklost v sedanjosti

V Mestnem muzeju Ljubljane so predstavili Vive la mode, Lisca je gostovala, a žal vabila ni bilo, so se pa zato Kranju predstavili domačini: Fen Kreativ. V Šiški pa se lahko srečate z identiteto na zi...

Avtomobilizem / četrtek, 29. oktober 2009 / 07:00

Zapuščina ni vse, pomaga pa

Subaru postavlja na ceste peto generacijo modelov Legacy in Outback.

Mularija / četrtek, 29. oktober 2009 / 07:00

Medena veselica v šoli

V podružnični šoli v Podblici so pripravili zares pester večer. Učenci so najprej uživali na medeni veselici, po njej pa se niso odpravili domov, temveč so prespali kar v šoli.

Mularija / četrtek, 29. oktober 2009 / 07:00

Kostanj prodajali za gumbe

Na dvorišču vrtca Čira čara v Kranju je bilo minuli petek še bolj živahno kot ponavadi. Vrtčevski otroci so se namreč prelevili v prave male branjevce in na tržnici pod ogromnim šotorom ponujali...