Česa si želim(o)?

Pred koncem starega in v začetku novega leta je dopustno izraziti svoje želje v letu, ki prihaja. Zase, za svojo družino in za najbližje si želimo vedno enako: zdravja, sreče, blagostanja … Kako predvidljivo in obenem ne zmeraj uresničljivo. Česa pa si smemo zaželeti kot bitja, ki živijo v skupnosti, vaški, mestni, nacionalni, globalni? Da bi, denimo, že enkrat minila ta »kriza«, ki nas pesti zadnjih pet let. No, dober primer, za to željo je zdaj že povsem jasno, da je neuresničljiva. Let napihnjenega blagostanja, kakršna so bila tista pred 2008, ne bo več. Pravijo, da bomo v letu 2013 dosegli dno, potem pa bomo na ravni tega dna ostali še celo vrsto let. Če bi gledali svetopisemsko, bi bilo še po milosti: leti suhih krav bi bili samo še prihodnji dve, 2015 bi bilo že prvo leto novega cikla debelih krav. Pa ne bo. Debelih krav ne bo. Ne rečem, da nikoli več, gotovo pa je, da še dolgo ne.

Za slabo stanje na skupnostni ravni običajno krivimo politike, saj je urejanje skupnih, javnih zadev njihov poklic. V protestih, ki so se v zadnjih tednih zgodili na trgih naših večjih mest, je bilo izraženo prepričanje, da politična garnitura obeh političnih polov, ki nas vodi zadnji dve desetletji, ni več verodostojna in naj se zato poslovi. Da je že skrajni čas, da se nam v politiki zgodijo novi ljudje. S to ugotovitvijo in zahtevo se mnogi strinjamo. Le politiki ne. Pravijo, da so bili izvoljeni, in da imajo zato svoj mandat. To je res, a ne spremeni diagnoze, da ti politiki niso več zaupanja vredni. Predsednika največje pozicijske in opozicijske stranke sta v sodnem postopku. Največ slabega se je v tej državi zgodilo, ko sta vladi v mandatih 2004–2008 in 2008–2012 vodila sedanji predsednik vlade in pravkar ustoličeni predsednik republike. Seveda ni mogoče trditi, da sta za vse slabo osebno odgovorna, a bila sta na najbolj vplivnem položaju v državi in slabega očitno nista preprečila. Predsednik vlade je imel na proslavi pred dnevom samostojnosti še en sijajen govor. To pač obvlada, je sortni politik. A govoril je tako, kot da bi bil on visoko nad vsem tem, nekakšen nadpoštenjak, ki ima moralno pravico presojati dejanja drugih, poštenjakov in podpoštenjakov, sebe pa izvzeti. Jo ima res?

Mogoče se bo v novem letu pokazalo, da potrebuje naša država začasno, tehnično vlado, kakršno je imela v minulem letu Italija. Slovenskega Montija bi menda že našli. Po izteku njegovega enoletnega mandata pa bi se morda na volitvah pojavilo že kaj novih, bolj kredibilnih imen … No, pišem tako, kot da bi bili za krizo krivi samo vodilni politiki. Pa niso. Njihova odgovornost je v tem, da so v navezavi s tajkuni in bankirji dopuščali ali celo spodbujali tajkunizacijo in druge negative pojave, ki so razdejali naše gospodarstvo. Ne gre le za to, da z vodilnih položajev odidejo imena, ki jim več ne zaupamo. Gre za spremembo paradigme, prevladujočega vzorca ravnanja. To je paradigma neoliberalnega kapitalizma, ki ji očitno služi tudi sedanja vlada, in za katero je pomemben samo dobiček in ohranitev ugodnosti za bogataše. Vse drugo je pomembno samo toliko, kolikor služi interesom bogatih. Srednji sloji, revni sloji, narava, kultura in vse drugo lahko propade. No, ni res, ne sme propasti do konca. Ohranjati se mora pri življenju toliko, da še lahko poceni delamo, da nas še lahko izčrpavajo in se redijo na naš račun. Pravico imamo, da se takemu ravnanju upremo, hkrati pa začnemo dosedanji potrošniški vzorec obnašanja spreminjati tudi pri sebi in ga nadomeščati s skromnejšim in bolj trajnostnim.