Fenomen Janeza in Uršule Ramoveš

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 30. november 2012 / 06:00

Na Glasovi preji s pesnikom in pevko smo poezijo doživeli. Dobesedno in vsaj na treh ravneh: pesniški, glasbeni in razlagalni. Pesnik nam je sam doživeto prebral nekaj svojih pesmi, pevka in pevec sta jih zapela, v razgovoru smo jih poskušali še razložiti ...

V čem je fenomen umetniškega para, ki ga tvorita Uršula in Janez Ramoveš? Lahko bi ju obravnavali tudi ločeno - Janez je enkraten pesnik in Uršula enkratna pevka. A skupno jima je sopotništvo v življenju in umetnosti, v katerem se izkaže, da so na prvem mestu vendarle Janezove pesmi, ki jih Uršula skupaj s Fanti z Jazbecove grape uglasbi in poje. Posebnost je tudi, da so te pesmi največkrat v narečju Poljanske doline, v poljanščini. A to niso kake narečne popevke, ki jih v obilju poznamo pri nas in po svetu in niso zmeraj užitne. To je vrhunska poezija. Poezija v tistem smislu, ki ne loči med poezijami velikih in majhnih jezikov, ampak razlikuje le med dobro in slabo poezijo. Res pa je, da Janezove pesmi v poljanščini zvenijo še bolje, kot bi v zborni slovenščini, to tudi sam priznava in to smo doživeli na Glasovi preji, ko jih je nekaj prebral, Uršula pa zapela. Bil je pravi užitek! In ne nazadnje: fenomen Janeza in Uršule Ramoveš je tudi v tem, da svoje enkratnosti nista uveljavila tako, da bi odšla iz Vrbe v Ljubljano, iz Rovt na Olimp, ampak jo ustvarjalno živita kar v domači Suhi pod Blegošem. Seveda ne kot kak vaški pesnik in pevka, ampak kot umetnika, ki sta priznana na nacionalni ravni, ne samo od medijev, predvsem od stroke. Zadnje tri od sedmih Janezovih knjig so izšle v zbirki Poezija, ki jo pri Cankarjevi založbi ureja Zdravko Duša, oktobra letos pa je za zadnjo (Skuz okn strejlam kurente, 2012) prejel Jenkovo nagrado za poezijo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Z njo se je pesnik izpod Blegoša znašel v družbi slovenskih olimpskih pesnikov; med prejemniki te nagrade v zadnje četrt stoletja so tudi Dane Zajc, Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun, Niko Grafenauer, Milan Jesih, Boris A. Novak, Uroš Zupan …

Pred leti sem se v nekem članku vprašal, ali bi Prešeren danes lahko živel kar v rodni vasi, katere izgubo je obžaloval v ponarodelem sonetu O, Vrba … Prav mimo te je speljana avtocesta, s svetom je povezana tudi po spletu in raznih drugih iznajdbah sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. No, kljub temu dvomim, da bi se bil pesnik po končanih študijih pripravljen vrniti v domačo vas. Še težje si predstavljam Tavčarja, ki bi živel v Poljanah. Na Visokem že, a le ob vikendih in med poletnimi počitnicami. Biti župan občine Gorenja vas Poljane (naj mi župan Milan ne zameri) bi bilo zanj čisto premalo, še loško županstvo bi ne bilo dovolj. Tudi pisatelja Vladimirja Kavčiča si ne morem predstavljati, da živi in piše v domači Pogari (Podgori). Ive Šubic, ta sortni Poljanec, se je vračal v Poljane bolj za dušo, živel in delal je največ v Loki. V dolini so (bili) nekateri žlahtni likovni ustvarjalci, ki jih stroka uvršča pod naziv »samouki « ali omalovažuje z »naivci «. Uporabiti besedo naivec za avtorje, kakršni so slikarji Janez in Pavle Sedej, pa Konrad Peternelj Slovenec in kipar Peter Jovanovič, se mi zdi žaljivo. Ti so ustvarjali doma zato, ker so tu vseskozi živeli in delali, ker pač niso šli v šole, čeprav je bila »uka žeja« velika. Janez Sedej ni bil likovno nič manj nadarjen kot njegov leto dni starejši brat Maksim, a za vaško proletarsko družino bi bila dva študenta hkrati prevelika obremenitev. In tako je Janez postal čevljar, svoj slikarski dar pa uveljavil kljub temu kot samouk.

Janez Ramoveš je v tem oziru podoben prej imenovanim likovnikom: izučil se je za poklic mizarja, svoj pesniški dar pa je uspel uveljaviti, kljub temu da ni hodil v kake višje šole in da ni nikoli zares odšel od doma. »Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil,« je na začetku svoje epohalne zbirke Poker (1966) zatrdil Tomaž Šalamun in pet let pozneje tudi dejansko odpotoval v Ameriko. Da je tudi Janez vedno znova »utrujen« od podobe svojega poljanskega plemena, je iz njegovih pesmi več kot očitno. Hkrati se ni nikoli zares izselil. A očitno je tudi, da zmore vse tisto, kar mu »utruja«, zadržati na kritični distanci, ki je hkrati ustvarjalna: njegovega pesniškega sveta si brez krajev in ljudi pod Blegošem, brez te posebne krajine in njenih nravi, čudi in zgodb enostavno ne moremo predstavljati. Janezu je uspelo povzdigniti ta svet iz njegove naravne in človeške pojavnosti v pesniške višave, ki nesejo daleč čez blegoška in polhograjska obzorja …

Piism, ke ti v ne parnesem zaklana kura

Kura sm ti parnjesu,

sam sm ji glava odsiku,

sam sm ja oskubu,

pa drobovje spucu. Povhn

jejčku j še imila

nwot v kopučavnku.

Župa ti naj skuhaja, de se vš opomogla.

Jest zdej grjem.

Jest zdej mworem jet.

Na sunčn dan sm se z beciklam pelu

Na sunčn dan sm se z beciklam pelu,

pa sm jih v rajdah srječu,

odsprid je mladu dekle hodil,

zgljedal je, da je nosječu.

Šl sa v tazahmašnih riklcah,

lujtre parslvojnene par čebelnaku,

a boš šov zravn, sa vpil,

a boš sam dama čaku.

Bile židane srajce sa imil,

kroglcu čist zašpehanih,

kešn je jemu puša na ram,

niki je bel pejanih.

Kodol pred štrjek sa šl,

šl sa prov hitrih koraku,

v kufrah sa plastične rwože nesl,

dol že vlak jih je čaku.

Juhuhu, juhuhu, juhuhu.

Juhuhu.