Komentar: Lokalni šerifi

Protesti, ki so se v teh dneh iz Maribora razširili tudi v druge slovenske kraje, so spodbudili tudi razmislek o veliki moči, nedotak­ljivosti in težki odstavljivosti županov pri nas. Vsa čast pridnim, sposobnim, poštenim in uspešnim županom, kakršnih tudi na Gorenjskem poznamo lepo število in ki jih volivci več mandatov zapored nagradijo z vnovično izvolitvijo. Toda tudi nanje mečejo slabo luč tisti župani, ki zlorabljajo svojo oblast, kršijo zakone, so samovoljni, podkupljivi, skratka brez vseh moralnih meril.

Najbolj zagatno je, da se takšnih županov skorajda ni mogoče znebiti, pa če imajo na vesti še tako kazniva in neetična dejanja. Pravniki in strokovnjaki za lokalno samoupravo pri nas opozarjajo, da imajo župani premočan položaj in pooblastila, vsaka sprememba zakona jim je moč še okrepila. Imajo izvršilno in predlagalno funkcijo, so predstojniki občinskih uprav, vodijo seje občinskega sveta. Na slednjih sicer nimajo glasovalne pravice, vendar si s pametno sestavo koalicije lahko zagotovijo, da so izglasovani vsi njihovi predlogi. Do nedavnega so bili lahko župani tudi poslanci državnega zbora, dokler jim zakonodajne funkcije ni odvzel zakon. A nič ne de, so pa v parlament prišli skozi druga vrata, v državni svet, kamor so lahko izvoljeni kot predstavniki lokalnih interesov. In so na zadnjih volitvah v novi državni svet tudi bili, med njimi tudi mariborski Kangler. Tu so jih volili izbrani elektorji. Župane sicer neposredno izvolijo občani na lokalnih volitvah in tudi neposredna izvolitev jim daje veliko moč. Celo predsednika vlade lahko odstavijo z interpelacijo in predsednika države z ustavno obtožbo, županov pa ne morejo odpoklicati ne občinski svet ne vlada ne državni zbor. Pravzaprav slednji lahko na predlog vlade odloča o njihovi razrešitvi, a le v primerih, da dokazano ne izvršujejo odločb ustavnega ali upravnega sodišča. Mandat županu lahko preneha le, če je pravnomočno obsojen na nepogojno kazen, daljšo od pol leta. A koliko primerov takšnih obsodb v resnici poznamo v naši sodni praksi? Edini primer, za katerega vemo na Gorenjskem, je nekdanji tržiški župan Pavel Rupar, a je obsodbe na sodišču doživel potem, ko ni bil več ne poslanec državnega zbora ne župan. Župan, znan po klientelizmu, nepotizmu, korupciji in drugih kaznivih dejanjih, ni dober zgled občanom in ne more prispevati k ugledu in razvoju občine. Ko ga iz svojih vrst odslovi njegova stranka in ko je pritisk k odstopu tolikšen, kot smo ga bili priča v Mariboru, pa tudi vsemogočni lokalni šerif nima več kaj razmišljati.