Prva slovenska igralka s svojim koktajlom

Verjetno res. Alenka Bole Vrabec je namreč častitljivi obletnici svojega odrskega delovanja nazdravila v bifejčku Prešernovega gledališča v Kranju s koktajlom ABV, kar so začetne črke njenega imena.

Gostja meseca v Klubu prijateljev Prešernovega gledališča Kranj je bila tokrat sicer rojena Kranjčanka, danes Radovljičanka Alenka Bole Vrabec. Razlog za gostovanje je bila petdesetletnica njenega umetniškega delovanja; petdeset let njenega prevajalskega dela - odkar je izšel njen prvi prevod, knjiga Sadako hoče živeti, pa bo praznovala prihod­nje leto.

Slišali smo marsikatero zanimivo, pa tudi popoprano zgodbico iz njenega živ­ljenja, ki je bilo in je še polno, hitro, takšno, kakršnega si morda nekateri lahko predstavljajo le v najbolj skritih kotičkih svojih razmišljanj, redki pa ga živijo oziroma doživijo. Tega se je dotaknil v uvodnem govoru tudi Janez Dolinar, ki je bil tokrat v vlogi povezovalca, Alenko Bole Vrabec pozna že 35 let, a vseeno pravi, da ga vsakič znova preseneti: »Alenka je gospa mnogoterih talentov. Igralka, prevajalka, voditeljica javnih prireditev, moderatorka - predvsem na jeseniškem Radiu Triglav, mentorica mladim, režiserka, žena, mati, tudi babica - vse, kar se nam številnim zdi, da je preveč za eno samo življenje. Vendar Alenki to uspeva in to zelo dobro.«

V bifejčku Prešernovega gledališča v Kranju, kakor je poimenovala Alenka prostor v povabilu na druženje, se je zbralo kar lepo število ljudi in prav vsi so se strinjali, da je koktajl iz rok njenega prijatelja iz Lesc Edina Halačevića, letošnjega svetovnega podprvaka v mešanju aperitivnih koktajlov, okusen. Slavljenki je bila še posebej všeč njeggova rubinasta barva, ki jo je takoj primerjala s strastjo, ognjem. Mimogrede pa nam je zaupala še stricev recept iz študentskih let; iz časov, ko je bil moderen pelinkovec: tri sardele, žlica olivnega olja in kos kruha, pa ste lahko ob pijači zdržali do zgodnjih jutranjih ur. »In verjemite, da je bilo v tistem času, leta 1955, kar težko priti do sardel.«

»Koktajl ABV je narejen posebej zanjo. Je močan, malce grenak, suh, aperitiven,« razloži Edin in doda, da se z Alenko Bole Vrabec poznata že vrsto let, prvič pa sta se srečala na neki dobrodelni prireditvi v Radovljici, takrat ob koktajlu Tulipan.

Alenka Bole Vrabec je sicer stara 75 let, a še vedno zelo aktivna. Igra, režira, trenutno dela na dveh premierah, ki bosta ugledali luč odra do konca tega leta. Sicer je univerzitetna diplomirana dramska igralka, prevajalka pa je postala, ker je v živ­ljenju tako naneslo. Španščine se je učila sama, blizu ji je nemščina, ogromno je prevajala tudi iz jugoslovanskih jezikov. Srbsko in hrvaško je že od nekdaj ločevala. Njeni starši so sicer želeli, da bi bila hči dobro zaposlena, da bi šla na faks, vendar igralska akademija takrat ni prišla v poštev. Odločila se je za svetovno književnost, dve leti kasneje pa se je, ne da bi komu povedala, udeležila avdicije na akademiji, na njej ji je uspelo, potem pa je prišel težji del: staršem je bilo treba to nekako razložiti. Mama je stvar sprejela precej lažje kot oče.

Tudi danes bi se odločila isto. »Še vedno bi kombinirala, kot sedaj. Res pa je, da potem nisem bila dolgo v poklicnem gledališču, sem padla v amaterski teater, ampak sem pa začela režirati.«

Kar se vlog, ki bi ji posebej ostale v spominu, tiče, jih je več. Njen debi je bila vloga princeske v Modri vrtnici, v Mladinskem gledališču, drugače pa v vsakem obdobju najde kaj.

Alenko poznamo tudi po njenih kulinaričnih zgodbah. Recepte je zapisovala že od prvih poti, kjerkoli je bila; mimogrede, ko je prihajala v stik z ljudmi. Začelo pa se je vse z njeno varuško Julko, dekletom, ki je, kot pravi Alenka, v kuhinji znala 'coprati', sploh pa v tistih časih, ko je sestavin primanjkovalo. Od Julke se je Alenka veliko naučila, tudi krasiti mize, delati aranžmaje. Prvo torto je na skrivaj spekla v pralnici, kot presenečenje za svojo mamo. Takrat je imela osem let. Smeje je še dodala, da njen mož kasneje sploh ni vedel, ali zna ali ne kuhati, ker igralka in kuhalnica naj bi ne šli ravno skupaj.

Pa načrti za prihodnost? »Še preveč jih je. Želim videti tudi Južno Ameriko, ker sem prišla samo do Srednje. Ne vem pa, če nisem prva slovenska igralka s svojim koktajlom.«

Uroš Smolej, danes član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega: »Alenka je bila od nekdaj navdih za mlade gledališčnike. Vedno sem občudoval njeno voljo in strast do sleherne stvari, ki se je je lotila. Videl sem jo kot močno, ustvarjalno, trmasto, načitano, modro, samosvojo, iskrivo, moderno žensko, ki ljubi življenje in ga zajema z veliko žlico. Da praznuje petdesetlet­nico ustvarjanja, me niti ne čudi. V teh letih je ustvarila za najmanj sto let in še bo. Dvomim, da jo lahko karkoli ustavi. Čestitke!«