Dialog med monologi

Ste pomislili, kaj pravzaprav pomeni ta "medkulturni dialog", o katerem se zadnje čase kar naprej govori? In kaj vse se lahko zgodi, če tega dialoga ni, če prevladajo različni monologi, ki govorijo drug čez drugega in pozivajo na obračun?

V naših medijih se je oglasila nova lajna, ki kar naprej ponavlja, da je Svet Evrope (ki mu, kakor je spet dobro znano, predseduje Slovenija) razglasil leto 2008 za evropsko leto medkulturnega dialoga. Spodobi se in pravično je, če se v tej zadevi oglasimo tudi v Gorenjskem glasu. In poskusimo to storiti tako, da ne bi ponavljali vsega tistega, kar so oznanile že druge lajne. Da bomo vedeli, za kaj pravzaprav gre, ponovimo le definicijo, s katero je pojem opredelil Svet EU. Medkulturni dialog ima za "odprto, spoštljivo in enakopravno izmenjavo pogledov in mnenj med posamezniki oziroma skupinami različnih kulturnih ozadij, ki posledično prispeva h globljemu razumevanju različnih svetovnih nazorov, vrednot in razmišljanj". Cilj tega početja pa je »omogočiti, da lahko različne kulture v našem multikulturnem svetu mirno in konstruktivno soobstajajo, razvijajo občutek skupnosti in pripadnosti ter gojijo vzajemno spoštovanje in razumevanje drug drugega«.

Ko berem to posplošeno leporečje, se spomnim, kako slikovito je ta problem, ki je star prav toliko kot vsakršna kultura, že davnega leta 1913 v svojem znamenitem ljubljanskem predavanju Slovenci in Jugoslovani izrazil Ivan Cankar. Pri tem je mislil na razlike med jugoslovanskimi narodi. »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.« Leta 1918 smo se kljub temu »zedinili« in vse do razpadov Jugoslavij v letih 1941 in 1991 gojili naporni »medkulturni dialog«, ki pa se je dvakrat končal z vojno. Vzrok seveda ni bil le v kulturnih razlikah.

Kako bo zdaj, ko so gorenjski in tirolski kmetje ter goriški in furlanski viničarji spet v eni državni povezavi, bomo še videli. Kmetov in viničarjev je sicer samo še za vzorec, veselo si konkurirajo in uživajo v subvencijah EU. Na Koroškem pa politično in kulturno vzdušje še naprej diktira šovinist Haider, v svojem monologu, ki bi Slovencem pravico do medkulturnega dialoga priznal šele, ko jih ne bi bilo več. Kaj pa je ta človek, ki je demokratično izvoljeni deželni glavar (vseh Korošcev?) že naredil takega, da bi lahko nemška in slovenska kultura v koroškem mono- in multikulturnem svetu mirno in konstruktivno soobstajali, razvijali občutek skupnosti in pripadnosti ter gojili vzajemno spoštovanje in razumevanje drug druge – če parafraziramo zgoraj navedeni cilj EU?

K sreči Evropa ni Koroška. Kdo bi si v letih 1914-18 ali 1940-45 lahko mislil, da bodo Nemci in Francozi že nekaj desetletij pozneje – in ravno zaradi povezovanja v EU – spet normalno in zelo kulturno komunicirali. Potomci tistih, ki so se v prvi polovici 20. stoletja neučinkovito pobijali v dveh vojnah, so dejavno presegli razlike in zamere. Zdaj oboji pripadajo eni evropski kulturi. Pojavile pa so se nove in zelo problematične kulturne razlike. V Franciji imajo težave s potomci tistih, ki so se priselili iz njihovih nekdanjih kolonij, zlasti iz severne Afrike. V Nemčiji pa živi velika turška skupnost. Razlike med islamsko in krščansko kulturo so za mnoge tudi ena od glavnih ovir za sprejem Turčije v EU. Ne nazadnje živi kar močna islamska skupnost tudi na Gorenjskem, vendar, kolikor je meni znano, med »ta pravimi in ta zgornjimi« in »onimi drugimi, ta spodnjimi« Gorenjci, ni kakšnih prevelikih težav v vsakdanji in medkulturni komunikaciji.

Ne vem, kako bo v prihodnje, ko se nam zaradi pomanjkanja lastne delovne sile za nekatera dela obetajo novi priseljenci. Doslej in zdaj pa je pri nas in med nami gotovo večji problem »znotrajkulturni« dialog. S tem imamo težave že od konca 19. stoletja, od zloglasne »ločitve duhov«; ob koncu 2. sv. vojne in med njo je ta »dialog« zahteval tudi veliko življenj. Po mojem je ena največjih pridobitev našega približevanja in vstopa v EU ta, da se moramo ves čas držati evropskih pravil igre, ki ne dopuščajo nizkih udarcev, kakršnih smo bili vajeni. V besedah se sicer še sporečemo in stepemo, pobijamo se pa ne. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi evropske povezave razpadle in bi bili Slovenci spet prepuščeni sami sebi in težavnim sosedom? Bojim se, da bi bilo spet hudo.

Kulturne razlike so torej tudi med nami. Ne kažejo se le v odnosu do tistih, ki so druge narodnosti (Romi) in vere ali kulture nasploh (Bošnjaki). Po svoje in dostikrat tudi konfliktno se izražajo v družinah, šolah, podjetjih in uradih, na cesti, v prometu, pred diskotekami, za šanki, v televizijskih debatah, za govorniškim pultom in v klopeh državnega zbora, včasih sežejo tudi v sporočila s prižnic in v akademske razprave … V vseh teh okoljih imamo priložnost udejanjati tisto, kar je razglasil Svet EU in je navedeno v prvem odstavku tega pisanja. Biti Evropejec v tem času (in ne le v letu 2008) pomeni tudi biti dojemljiv za kulturne razlike in jih spoštljivo prenašati, dokler so znosne. Da ne bi postale neznosne …