Eva (5)

Dokler nisem srečala Eve, sem še mislila, da so starši, ki svoje otroke posiljujejo z zahtevami po brezhibni postavi, plod malo preveč živahnih zgodb, ki se dogajajo onstran luže, nikakor pa ne pri nas. Pa sem se zmotila. Eva se enega od dogodkov v ranem otroštvu spominja takole: »Nenehno sem želela, da bi ugajala babici. Pogosto sem tudi sama poskušala z raznimi dietami, potem pa sem odkrila, da bi bilo super, če bi jedla samo sadje in zelenjavo. Kilogrami se niso hoteli premakniti, potem pa sem iz dneva v dan jedla manj, pa še tisto, kar sem, sem izbruhala.«

Želodčna kislina je počasi, a vztrajno razjedala zobe in ko je ugotovila, da se ji dva celo majeta, se je prenehala smejati. Da je prikrila »napako«, zaradi katere bi se babica verjetno jezila nanjo. Medtem ko so njene prijateljice prisegale na kavbojke, se je ona ovijala v črna oblačila, ki so ji mahedrala okoli koščenih kolen. Ko si je nadela triko, si spela lase in stopila na oder, je ljudem zastal dih.

»Zdela sem se jim, kot bi bila iz porcelana,« je zapisala v dnevnik enkrat sredi decembra, po prednovoletnem nastopu v neki baletni predstavi.

»Slišala sem, da se odvečne hrane lahko znebimo tudi z odvajalnimi tabletami. Sošolkina mama je bila medicinska sestra pri nekem zdravniku. Ni nas zalagala le z opravičili, za primerno ceno smo pri njej dobivale tudi recepte. Postala sem redna odjemalka odvajal.

Občutek praznega želodca je postal kot mamilo. Seveda so zaradi mojih dejanj sledile posledice. Spet sem izgubila menstruacijo, ki sem si jo pred pol leta spravila v red s hormonskimi tabletami. Zapadla sem v neko čudno obdobje, ko je bila babica sicer zadovoljna z menoj, mojim videzom, uspehi v šoli, obnašanjem doma. Stop. Malo je manjkalo, pa bi napisala, kaj mi je prinesel dedek Mraz. Zgleda, da tudi pozabljam. Z mislimi sem še zmeraj v otroštvu, realnost, ki jo živim, je dosti starejša.«

Eva je imela sem in tja občutek, da se ji blede. Izgubljala je spomin, pozabljala, koliko je v resnici stara, padala je v krajša obdobja odsotnosti, primerilo se ji je, da se je zalotila, da hodi po Miklošičevi ulici proti avtobusni postaji, pa ni vedela, zakaj. Šele potem, ko se je vračala proti domu, ji je padlo na pamet, da je tam lekarna, v kateri je še ne poznajo …

»M. K., mamin ljubimec, je sredi kosila dvignil pogled proti meni in rekel mami, ali tvoji hčerki ne bodo zrasle prsi. Mislila sem, da se bom vdrla v tla. Vse popoldne sem jokala in grozila, da se bom preselila k očetu. Končno mi mama obljubi, da mi jih za 18. rojstni dan podari. Nove prsi. Kakršne bom želela. Ni mi bilo nič jasno, kako, nakar izvem, da njena prijateljica pozna eno drugo prijateljico v Zagrebu, ta pa pozna kirurga, ki se je ukvarjal s temi rečmi.«

Tri mesece po tem datumu sem med brskanjem po dnevniku našla tale zapis: »Nič ni bilo z Zagrebom. Ko sem prečkala železniško progo, sem grdo padla in se udarila v glavo. Samo blazni sreči se lahko zahvalim, da me ni povozil vlak. Iz nezavesti sem se zbudila šele čez teden dni. Imela sem zdrobljeno koleno, zdravniki so dejali, da se lahko za vse večne čase poslovim od baleta. Nisem jih povsem razumela, vseeno sem celo popoldne jokala od sreče. Babica je bila zgrožena, trdila je, da sem se nalašč poškodovala. Razmišljala sem, morda pa res. Morda sem namenoma obležala na tračnici, morda sem želela umreti. Zdravniki so mami predlagali, naj obiščem psihiatra. Še isti dan sem morala oditi domov. Tudi meni bi se zdelo sramotno, če bi me kdo videl, da lazim po Polju.

Zaradi zdrobljenih kosti v kolenu mi ni bilo treba hoditi v šolo. Cele dneve sem ležala v postelji, spala, buljila v zrak in gledala televizijo. Kolikor sem je sploh lahko. Babica mi je prinašala hrano, na krožniku je bilo komaj kaj več kot za ptiča. Rekla je, da telo ne potrebuje energije, ker počiva. Poklicala sem sošolko, da mi je prinesla škatlo domačic. To so bili piškoti, politi s čokolado. Požrla sem jih v desetih minutah, potem mi je bilo slabo, bruhala sem, začelo se mi je blesti, sošolka je panično klicala na pomoč, toda doma ni bilo nikogar. Pridrvel je rešilni avto, odpeljali smo se v Polje, menda sem se obnašala, kot bi se mi utrgalo. Sošolka pove, kdo sem, menda so se vsi skupaj ustrašili, eden od njih je celo izjavil, da bo še sranje. Pa je bilo res. Prišli sta obe, mama in babica. Začeli sta groziti, da poznata vplivne ljudi, da bodo posledice, ker so me proti njuni volji zadržali na zdravljenju. Ne vem točno, kaj so jima vse povedali, na koncu sta se strinjali, da lahko nekaj časa ostanem. A ostala sem zelo dolgo. Bolj malo časa sem bila pri sebi, niti na stranišče nisem mogla iti. Spet (!) sem tehtala komaj 35 kilogramov, do mene so se obnašali, kot bi bila iz porcelana. Bali so se, da bi padla iz postelje, kajti takšen padec bi lahko bil zame usoden. Polomila bi si vse kosti. Ko so me umivali, bi najraje kričala, vse me je grozno bolelo. Zaradi infuzije sem bila prešpikana kot sito. Prišel je tudi oče in se zmeraj, ko je mislil, da spim, zjokal. Veliko je preklinjal, najbolj sem si zapomnila, ko je govoril prekleta prasica stara.«

(Se nadaljuje)