Odmor ali vrnemo se takoj po ...

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 8. november 2012 / 06:00

Na nebeškem štriku visijo plišasti oblaki, s katerih se kot med z žlice cedi dež. Njive in travniki so napite spužve, ki se jih še vrane izogibajo. Tiste bolj rejene samo z vej upajo gledati zrna in deževnike na tleh, bojijo se sestopiti, da bi se ne utopile. Vse je mehko in namočeno. Koledar ima samo še dva lista, le nekaj več jih imajo drevesa, ki so še nedolgo nazaj ponujala tako prijetno senco. Obdobje, ko ni dneva ne snega, ko jesenske barve preidejo v enakomerno sivo, je znak, da je prišlo obdobje odmora.

Preden zapade sneg, se spodobi spočiti se. Čeprav ta besedna povezava skorajda ne obstaja v slovarju »poštenega« športnega rekreativca. Kaj počitek sploh pomeni? Če ni vremena, potem so dvorane tiste, ki nas vabijo med svoje štiri stene. Če smo vajeni dežja, bomo toliko lažje skočili v bazen in nadaljevali z rekreacijo. Obstajajo pa tudi taki, ki jih slabo jesensko vreme ne moti in se držijo tistega že ponarodelega slogana med rekreativci, ki pravi, da ni slabega vremena, da obstaja samo slaba oprema. Spet nekako diši po tem, da hitimo brezglavo v nekaj, česar se bomo prej ali slej naveličali, če ne zaradi drugega pa zaradi ponavljanja. Telo vsakega športnika rabi počitek bolj kot pa vadbo. Smešnost napisanega postane resno, ko začutimo, da smo res izpraznili »akumulator«, ki se pa v naših primerih ne da zamenjati, ampak samo napolniti. Da pa bi ga napolnili, moramo biti pri miru. Pozabite na trditve zasvojencev, ki so prepričani, da si polnijo baterije s tem, da si praznijo telesne moči. Pri tem gre zgolj samo za narobno vezavo v sistemu, in ne da bi vedeli, so v stiku, ki izčrpava vso energijo. Počitek bi moral na tabli vsakega rekreativca biti napisan z vsaj enako velikimi črkami kot vadba oziroma trening oziroma gibanje. Tisti, ki to delate največ dvakrat na teden, v najlepšem vremenu trikrat, se ne bojte, vi ste na pravi poti, da vam bo telo hvaležno tudi, če takoj danes zavijete v najbližjo dvorano in nadaljujete s svojo rekreacijo. Tisti, bolj zagreti, ki pazite, da teden ni škrbast vadb, da skoraj ali zares ne mine brez miganja, pa morate vsaj enkrat na leto priti do cilja, v katerem boste počivali vsaj toliko, da boste opazili, da je na svetu še kaj drugega kot pa gledanje na pulz, meter in štoparico. November je idealen za počitek tistih, ki skozi sezono prakticiramo »zunanje« športe. Počitek ne pomeni, da ležite in ne počnete nič, razen da ste slabe volje in se sami sebi zdite nekoristni. Počitek ni čas apatije. Pokažite zanimanje za dogajanje okoli sebe tudi, če ne razglabljate, kako ste vadili, trenirali, tekmovali ta teden. Ne delajte plana za naprej še isti dan, ko se (če se) odločite za odmor. Vaše telo si zasluži biti ugasnjeno vsaj štirinajst dni na leto. Mar zahtevate preveč od »motorja«, ki je bil še ponoči v »leru«, namesto da bi bil ugasnjen. Telo uboga um in če mu ta govori, da ni časa za počitek, ker nas trening ne sme čakati, potem bo on ubogal, vse dokler bo moral priznati, da je čas za remont. A ker naša telesa niso »motorji«, bo popravilo le-tega nemogoče ali pa tako dolgotrajno in neučinkovito, da bo najverjetneje treba dati slovo tistemu početju, ki nas zdaj tako osrečuje. Strokovnjaki vseh možnih vej, povezanih v drevo športa, redno in vse bolj glasno opozarjajo, da je počitek del treninga, na kar pa mi, zagrizeni rekreativci, pozabljamo. Torej opomin sledi: štirinajst dni ne poglejte ne tekaških copat ne športnih oblačil. Vem, težko bo, a je vredno preizkusiti. Boste videli, da obstaja še en svet. Po štirinajstih dneh pa ne začnite v nizkem štartu, ampak počasi spet navajajte telo na tisto, kar vi menite, da počne najraje. Čeprav se nam zdi, da je leto hitro naokoli in da je treba izkoristiti sleherni dan, se moramo spomniti, da je štirinajst dni proti tristo petinšestdesetim zares majhen košček. Torej, privoščimo si majhen košček počitka in se vrnimo takoj po »oglasih« namenjenih takemu »brezzveznemu« stanju, kot je ... počitek. Odmor ali vrnemo se takoj po …