Ko človek skoči iz dokumentov ...

Petintrideset let trdega dela v arhivu, Škofjeločanom je dal zgodovino njihovih hiš v treh Knjigah hiš, lani je izšla njegova knjiga Po poti kulturne dediščine ... v Loških razgledih in drugi strokovni literaturi je objavil 170 člankov, a pri vsem tem ostal skromen. "Nisem za visoko družbo, za ´ober zehntausend´," kot se pošali, da se je včasih reklo in: "Sem navaden človek," zase pravi dr. France Štukl, prejemnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju arhivistike.

Kot arhivar Zgodovinskega arhiva Ljubljana in kasneje kot vodja enote v Škofji Loki ste preživeli svojo poklicno pot. Kakšen pomen ima za vas najvišje priznanje na področju arhivistike pri nas?

»Nagrada mi pomeni, da to, kar sem celo življenje delal, tako vse, kar je bilo ljudem vidno, in še več tistega, kar je prepoznala predvsem arhivska stroka, ni bilo zaman. Veseli me predvsem, da so to opazili mladi. Za Aškerca so takrat, ko je postal arhivar, ljudje mislili in govorili, da je bila to njegova sinekura, torej donosna služba brez veliko dela in skrbi. In podobno so zame, ko sem leta 1967 začel kot arhivar v Škofji Loki, stari Ločani, intelektualci, ki so še študirali na Dunaju, zame rekli: »Štukl ima zdaj Aškerčevo sinekuro.« A ni bilo tako. Vesel sem, da nagrado podeljuje stroka, kar daje še poseben pomen mojemu življenjskemu delu.«

Kako se spominjate svojih arhivarskih začetkov?

»V začetku šestdesetih let so tako na zveznem kot republiškem nivoju takratne države z zakonom ločili muzealije in arhivalije, muzejsko in arhivsko dejavnost. Tako so tudi v Škofji Loki varstvo arhivskega gradiva, ki je do tedaj potekalo v okviru muzeja, zaupali Mestnemu arhivu Ljubljana, kjer so me zaposlili kot samostojnega arhivarja z delovnim mestom v Škofji Loki. Kasneje je naš arhiv postal tudi samostojna enota. Z gradu pa sem se leta 1975 preselil v nekdanjo nunsko kaščo. Po moji upokojitvi je Enota v Škofji Loki dobila nove prostore v bivši vojašnici.«

Kako ste, po izobrazbi sicer umetnostni zgodovinar, zapluli v arhivske vode?

»Na to gledam danes interdisciplinarno. Saj ni nujno, da v poklicu počneš natančno tisto, za kar si se šolal. Sam sem kot študent delal v gradbenem podjetju, preden sem se zaposlil v arhivu, pa sem bil celo materialni knjigovodja v takratnem Domu slepih. Poleg službe sem na škofjeloški gimnaziji sedem let učil umetnostno zgodovino, učil pa sem tudi na tako imenovani »pasji šoli«, na popoldanski osemletki. To so bili mladostniki, ki so bili čisto v redu, samo malo discipline jim je manjkalo in so kasneje kot vrstniki zaključevali osnovno šolo. Danes so vsi dobro situirani. Imeli so me kar radi, nikoli mi niso na mopedu spustili zračnic. Dodatno poučevanje so mi omogočili v arhivu, kjer sem bil sicer še dve leti pripravnik. Nekaj let sem sodeloval v Arhivskem društvu Slovenije kot tajnik, pozneje kot predstavnik v skupni državi. V službi sem počasi napredoval iz arhivarja v arhivarja specialista, v arhivskega svetovalca in svetnika. Vselej redno z izkazanimi deli, nobenih prehitevanj in izrednih napredovanj. Enako, ko gre za magistrsko delo in promoviranje doktorata.«

Umetnostno zgodovino ste torej v svojem poklicu povsem opustili?

»To sem moral storiti. Če niste v stroki povsem zraven, vas odnese. Tako sem v člankih najprej opravil z umetnostno zgodovino, kasneje pa sledijo dela, povezana z arhivsko stroko in moje knjige o hišah na Škofjeloškem, ki so na neki način tudi adaptacija arhivskega gradiva, s katerim sem se ukvarjal. Dokumenti nam lahko zelo veliko povedo. V zemljiški knjigi in raznih pogodbah se srečate z nekim časom, ljudmi, njihovo lastnino, dejavnostjo. Zanimivo postane, ko vam neka oseba, na primer prednik še iz časa freisinške Loke, stopi iz dokumentov in lahko spoznate, da se je ta ukvarjala z zelo podobnimi problemi, kot se mi danes.«

Kakopak ste že od vsega začetka domači Škofji Loki posvečali še posebno pozornost. Kaj vas je najbolj pritegnilo?

»Material za knjige o loških hišah sem iskal v zemljiških knjigah. Te so bile nekako zapostavljena veja gradiva in si stroka nekaj časa ni bila na jasnem, kaj naj z njimi. Ideje so bile celo o škartiranju. Zgodovinarji smo bili prepričani, da je iz zemljiških knjig mogoče razbrati številne pomembne podatke o življenju ljudi na nekem prostoru v nekem času. Na svoje tri knjige o loških hišah sem kar ponosen. Knjige so bile vzorec tudi drugim mestom.«

Mar ni dokumentiranje in arhiviranje listin lahko tudi nekoliko duhomorno opravilo. Če samo pomislim na cel tovornjak arhiva iz tovarn ali iz občine.

»Mladih ne zanima toliko pogled malo dlje v zgodovino. Jaz pa sem v mladih letih recimo več vedel o prvi svetovni vojni kot pa o drugi. Venomer sem spraševal očeta, ki je bil v prvi vojni in po njej Maistrov borec. Zdaj v arhiv pridejo po podatke recimo ameriški državljani, ki raziskujejo rodovnike v domovini svojih prednikov. Do hiše natančno jim včasih lahko povemo za kakih 150 let nazaj. Petintrideset let sem delal v arhivu in vedno znova spoznaval, kaj vse mi sporočajo stare listine, dokumenti … To me je vedno napolnjevalo. Veliko sem pisal o starejši zgodovini, osebno pa me je najbolj zanimalo obdobje po letu 1900 in predvsem lokalna zgodovina.«

Katera listina, knjiga ali zbirka dokumentov je po vašem mnenju »kapitalec« arhiva v Škofji Loki?

»Vsekakor zemljiška knjiga. Veliko starih listin loškega gospostva je bilo še pred menoj skrbno prekopiranih in shranjenih, za kar je poskrbel že dr. Pavle Blaznik. Sam pa sem predvsem populariziral zemljiško knjigo. Tako kot drugje v Avstriji smo jo imeli tudi pri nas, saj smo bili del cesarstva. Za loško gospostvo je ohranjena celotna zemljiška knjiga z listinami od druge polovice 18. stoletja naprej. Edina »luknja« je med letoma 1850 in 1870. Gre za ogromen fond, na katerega smo lahko v Loki zelo ponosni. Zemljiška knjiga je bila kontinuiteta, ki je zdržala v vseh časih in režimih. Prav tako so za domoznanstvo pomembni kar dobro ohranjeni upravni fondi od druge polovice 19. stoletja pa do danes.«

Smo danes priča arhivskemu delu precej nenaklonjenim časom? Naj spomnim na prirejanje arhivskih dokumentov v politične namene …

»Ljudje so se vselej zanimali za listine v povezavi s premoženjsko pravnimi zadevami, po letu 1991 pa so v ospredje stopili tudi drugi interesi, kot so dokazovanje svojih pravic po novi zakonodaji. Prej so mnogi hoteli biti borci in so v arhivu iskali svoja vojna leta, zdaj iščejo podatke za priznanje po vojni storjenih krivic. Ljudje smo praktični, če je dvakrat mogoče dobiti repete, zakaj pa ne. S temi zadevami nisem imel problemov, pri meni je bilo vedno vse javno. Kar sem imel možnost pokazati iz arhiva, sem ljudem lahko tudi predstavil. Nisem pa izdeloval nobenih »novih« uradnih dokumentov. Zagovarjam načelnost in sem neomajen pri tem. Po osamosvojitveni vojni sem lahko ljudem pokazal več dokumentov kot pred tem, vedeti pa je treba, da je vse, kar spada pod notranjo upravo v vseh časih in državnih ureditvah vedno shranjeno v posebnih arhivih in nazadnje v državnem arhivu - Arhivu Slovenije. Ločeval sem delo in zasebnost, saj tako nisem mogel zapasti v skušnjave, da bi komu uredil kaj mimo uveljavljenih pravil. Ko zdaj gledam nazaj, mi ni žal, da sem opravljal ta poklic, skozi katerega sem se naučil tudi spoznavati, kaj je dobro in kaj slabo.«

Bili ste dejavni tudi v kulturi in politiki …

»Okrog petdeset let prepevam na loških cerkvenih korih. Deloval sem tudi kot pevovodja, najdlje pri moškem zboru, najprej skupaj s Poldetom Polencem. Danes se zbor po njem tudi imenuje - Cerkveni moški pevski zbor Polde Polenec, župnija Škofja Loka. Kakih štirideset let sem prepeval pri cerkvenem mešanem pevskem zboru, danes pevski zbor Cecilija Kobal, prav tako v Škofji Loki. Prepevati sem začel že kot študent. Denar od nagrobnega in poročnega petja je bil moja štipendija. Igral sem klavirsko harmoniko, pomagal organistom. Dolga leta sem sodeloval tudi v Muzejskem društvu, bil tudi njegov tajnik in nazadnje predsednik. Še vedno sem v uredništvu Loških razgledov. V bivši državi sem deloval v tako imenovanih Samoupravnih interesnih skupnostih (SIS) na področju kulture in sociale. No, zagotovo mi je kljub opešanosti glasu in posluha najbliže ostala ljubezen do petja.«

Lani je pri Muzejskem društvu izšla vaša knjiga Po poti kulturne dediščine, imate v delu tudi že kaj novega?

»Ne, sedaj naj aktivnosti prevzamejo mlajši. Zadnja leta se sicer držim bolj doma pri Sv. Duhu in sem aktiven, kolikor mi zdravje dopušča. Nekakšen gost sem običajno na dnevih evropske kulturne dediščine. Nekaj gradiva imam še »namočenega«. Razmišljam, da bi napisal osebne spomine o nekaterih znanih Ločanih, ki jih ni več, jaz pa sem jih še poznal.«