Oča trnovski, skrbi zame ...

Januarja 2013 bo minilo devetdeset let od smrti Ivana Tavčarja. Pa ste vedeli, da je bil prav Fran S. Finžgar tisti, ki je posredoval, da se je stari in bolni liberalni veljak kako leto pred smrtjo na lastno željo spravil z Bogom?

Finžgar je Tavčarja obiskal nekaj let pred smrtjo, službeno. Tedaj se je med njima razvil pogovor, ki sledi in kakor si ga je zapisal Finžgar. »Meni kot trnovskemu oču' je rekel, ko sem bil po farnih opravkih pri njem kot županu: 'Še malo ped življenja imam pred seboj.' – 'No, no, saj ste junak!' 'Dobro vem, kaj mi je. (Imel je raka v črevih.) Hočem umreti kot katoličan.' – 'Pa ste kajkrat tako napadali duhovščino.' – 'Sem jo, toda le politično. Vero sem pa branil, saj ste brali moj napad na Malovrha o Rešnjem Telesu.' 'Sem, lepo je bilo.' 'Vidite, politika je huda in grda reč. Pa se mi je za malo zdelo, da me napada in objeda kako kaplane. Saj sem v duhovskih farovžih zrasel in natanko poznam vse vaše slabosti in vrline. Bil sem pa liberalec, svobodoljuben, in se mi je – ne vera – ampak vlada klerikalna – duhovska – upirala. Bolj zaradi mode kot iz prepričanja sem se odtegnil tudi cerkvi. – Torej, oča trnovski, skrbi zame, da ne uidem kar tako na drugi svet.'«

Finžgar je Tavčarjevo željo posredoval loškemu rojaku Andreju Kalanu, ki je bil takrat škofijski generalni vikar. Ta pa je šel s Škofije kar v talarju k Tavčarju na bližnji Magistrat in mu svetoval: »Vi imate na voljo mestna šimeljčka in kočijo. Kar povejte, kdaj želite. Pripeljite se po osmi uri v Marijanišče /poznejši in zdajšnji DIC, op. M. N./, ko je hiša prazna. Tam vas bo čakal star pater v zakristiji. Ko opravite, bom jaz maševal za vas in vas obhajal. Potem pa vas povabim k sebi v obednico na zajtrk, kjer se bova pomenila, kako smo se nekdaj politično vojskovali.« Finžgar poroča, da se je nato točno tako tudi zgodilo.

Kljub konspiraciji pa je Ljubljana kmalu izvedela, da se je župan spovedal in bil pri sv. obhajilu. Liberalne duhove je to seveda nekoliko zmedlo. »Ko je Tavčar potem odšel na Visoko, so ga obiskali dr. Prijatelj, dr. Kraigher in še kdo (?) – Ti so ga vprašali (pred gradičem je sedel): 'Ali Vam je pater res naložil, da morate več svojih literarnih del preklicati?' Tavčar: 'Prav nič mi ni nalagal in nimam literarno nič preklicevati. Vi g. Kraigher pa bi imeli marsikaj preklicati. Nekaj pa vam svetujem gospodje: Bodite zvesti svojim ženam in družini. Na starost in pred smrtjo to posebno boli.' – Tudi to mi je Tavčar sam povedal kasneje. Ob tej priložnosti mi je rekel: 'Napreden pisatelj ne more pisariti za pobožne device. Toda umazan pa ne sme biti. Ko sem bral Škrobarja, se mi je zdelo, kot da bi moral držati pokrov od stranišča v rokah, nos pa tiščati v smrdljivo luknjo. Tako se ne sme!'« (Finžgar, Zbrano delo, 12. knjiga, str. 355-57, 538-39.)

Sicer pa Finžgar in Tavčar nista bila v kaki posebni povezavi. Finžgar je bil bolj navezan na nekatere druge gorenjske rojake. Predvsem na nesrečnega pesnika in duhovnika Antona Medveda, po rodu Kamničana, ki je imel v svojem duhovniškem kolegu tudi najboljšega prijatelja. Spoštljiv odnos je vezal Finžgarja na škofa Antona B. Jegliča, ki je bil njegov predstojnik. Visoko je cenil dr. Janeza Ev. Kreka, bil privrženec njegovih krščansko socialnih naukov. Upošteval pa je tudi njegov literarni namig, po katerem je napisal svoje življenjsko delo. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo 1902. Takoj me je vprašal: 'Fantič, ali si to knjigo prebral?' – 'Nisem je še.' – 'Beri in študiraj!' Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: 'Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.' Samo to mi je navedel. Nato je rekel: 'Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se česa takega!'« Pa se je mladi pisatelj lotil prav te snovi in je nastal roman Pod svobodnim soncem!

Ko je Krek 8. oktobra 1917 umrl, je bilo Finžgarju hudo pri srcu. »Kako da je ta krepki kož tako prezgodaj padel? Po telesu je bil prava grča. Koliko potov je prehodil po hribih. Ko je bil na Dunaju, je bila njegova postaja za domov: Soteska (ob železnici v Bohinj). Od tod je hodil čez Jelovico na Prtovč ali pa v Selca. Dežnika ni poznal, tudi ure nikoli ni imel. Hodil je rad po neizhojenih potih. Večkrat ga je zatela nevihta in je prenočil v kakem seniku. Pri hrani silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, ko mi je rekel v šali: 'Trdno upam, da bom brez pomoči zdravnikov umrl.' Dosegel je to. Zakaj? Že kmalu v začetku svetovne vojske je čutil, da v gore teže hodi. Zdravnik – prijatelj – je ugotovil, da ga zalezuje skleroza, in mu zato priporočil, naj opusti močno kajenje. Opustil je viržinke in pokadil le kako portoriko. S tako sklerozo bi bil gotovo lahko učakal še mnogo let. Toda večna razburjenost, ko se je pehal za Jugoslavijo in potoval na vse strani, ga je duševno preveč utrujala. To je gotovo pospeševalo razvoj skleroze. Ko je prišla še nesramna zgodba o Theimerici, se mu je vse zagrizlo v srce in drob. Bilo je notranji črv, ki je strašno nevaren in je že premnoge pahnil v prezgodnji grob …«

Finžgar je moral biti dober gostitelj, saj so ga kar naprej obiskovali. »Nekaj krati je bil pri meni tudi Grohar iz Loke. Bil je molčeč mož, z viržinko v ustih in se je le majhno nasmehnil izpod košatih brk, če sem mu kaj veselega povedal. Zelo zelo mi je žal, da nisem kaj kupil od njega. Ni mi ponujal in ne razkazoval. Toda jaz sam bi bil moral skrbeti, da bi mi bil kaj prodal. Neke velike noči me je obiskal – v ponedeljek. Pri meni je bil dr. Gruden zgodovinar (avtor Zgodovine slovenskega naroda, op. M. N.). Ker je Gruden želel, da bi šel popoldne v Loko – 'v Emavs' – sem dal napreči in vsi trije smo se odpeljali. V Puštalu pa je neki pobič zamahnil tik pred konjem z veliko rdečo cunjo. Konj se je splašil. Gruden je hitro planil z voza, Groharja sem pridržal, ker sem zaupal vozniku in konju. Ostal je v kočiji. Gruden pa se je zelo potolkel, da smo v Loki klicali zdravnika na pomoč. Teden dni je ležal zaradi poškodb …«

No, našemu rojaku v letih njegovega popotovanja res ni bilo dolgčas. Za dolgčas ni imel časa. »Kadar je bil na Goričanah škof Jeglič, me je tudi vselej obiskal. Leta 1909 mi je rekel, ko je že sedal na voz: 'Nič ne pišete! Morate pisati!' – 'Sam sem, preveč imam dela. Saj delam za dva.' – 'Vi lahko delate za tri. Delajte še za tretjega, ki naj piše!'« In tako nekako je tudi bilo.