Ti čudoviti Ivetovi ljudje

V Galeriji Mihe Maleša v Kamniku so v sredo odprli razstavo del slikarja Iveta Šubica Brezčasne podobe.

Akademski slikar Ive Šubic bi letos praznoval svojo devetdesetlet­nico, a se je njegova življenjska pot nenadno in nepričakovano končala že leta 1989 v njegovem ateljeju. Pobuda, da del bogate likovne zapuščine predstavijo tudi v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku, ki sodi v okvir tamkajšnjega Medobčinskega muzeja Kamnik, vsekakor sodi v pravi čas. »V Kamniku sem želela predstaviti slikarja, ki ni domačin, je pa pomemben za slovensko likovno umetnost. Ive Šubic, še Gorenjec po vrhu, je vsekakor prepoznavno ime tudi v Kamniku,« je povedala avtorica razstave, umetnostna zgodovinarka Saša Bučan. Sta se Maleš in Šubic poznala, kljub temu da je bil prvi skoraj dvajset let starejši od drugega? »Seveda sta se poznala,« vprašanje potrdi Bučanova: »Na eni prejšnjih razstav smo imeli tu v galeriji na ogled spominsko knjigo Maleševe hčere Travice in v njej je svoj avtoportret narisal tudi Ive Šubic. Oče je namreč spominsko knjigo svoje hčere nosil naokrog h kolegom slikarjem in ti so vtisnili svoj pečat vanjo.«

Tokratna razstava z naslovom Brezčasne podobe se osredotoča predvsem na figuralne upodobitve v Šubičevem opusu, saj je prav ta del tisti, ki ga najbolj zaznamuje in hkrati loči od umetnikov, njegovih sodobnikov. Kot je povedala Bučanova, si je ob bogatem slikarjevem opusu morala izbrati področje, zato je figuraliki dala prednost pred krajinami in tihožitji. »Njegov najpogostejši lik, preprosti kmečki človek, kmet, izvit izpod čarobnih hribov Poljanske doline, je pomembno zaznamoval njegov likovni svet. Veliko pove dejstvo, da se je, potem ko je s slikarskim kolegom Jožetom Ciuho v petdesetih letih odpotoval v Pariz, že po treh mesecih vrnil v domovino. V njegovi delovni mapi so bili tako pariški klošarji, posebneži, prijateljice noči kot risbe volov in podobe kmetov,« razlaga Bučanova.

V kar velikem razstavišču Maleševe galerije je tako na ogled kar devetdeset del. Uvodoma so predstavljene njegove skice in risbe iz Pariza, na ogled so ilustracije za otroke, mladino in odrasle, sledi soba, v kateri so na ogled risbe s tematiko kmečkega okolja, osrednji prostor pa je namenjen slikam, na eni strani so to slike s kmečko tematiko, na drugi strani njegovi partizanski motivi. Veliko platno z naslovom Igmanski marš nedvomno zaznamuje prostor. V nadaljevanju sledijo portreti, izstopajo predvsem upodobitve slikarjevih domačih. Portretiranke: njegovo življenjsko sopotnico Seli in hčeri Majo in Nives, smo seveda srečali tudi na razstavi. V zadnji sobi nas avtorica razstave opominja tudi na to, da je bil Ive Šubic odličen freskant, na ogled pa so barvni osnutki za freske in njegova javna naročila. Na primer znak z lovcem za gostilno Kunstelj v Radovljici je seveda prepoznavno Ivetov.

O svojem možu je na razstavi spregovorila tudi Seli De Brea Šubic in se zahvalila vsem, ki so pripomogli k postavitvi čudovite razstave, v čustvenem nagovoru je zbranim predstavila Ivetovo duhovno moč in njegovo človeško dobroto in milino. Zahvalila se je mladim harmonikarjem kamniške glasbene šole za čudovit glasbeni program: »Prepričana sem, da je Ive poslušal. Rad je imel harmoniko in vedno ga je spominjala na partizane. V šolskem spričevalu je ob oceni za glasbeni pouk imel sicer vselej napisano PB, kar ni pomenilo brez posebnosti, ampak brez posluha. Ko je v partizanih zapel ob harmoniki, pa je spoznal, da tudi s posluhom ni tako skregan,« je bila duhovita Seli. »Lepo, da se je tudi ena izmed uradnih institucij zavzela za to in pripravila razstavo očetovih del. Pobuda iz Kamnika nas je presenetila in navdušila hkrati,« je povedala Maja Šubic prav tako akademska slikarka, njena sestra Nives Lunder pa dodala: »Saša Bučan je pripravila odlično razstavo, ob obilici Ivetovih del, ki so na voljo, je znala izbrati temo in tako predstaviti pomemben del njegovega opusa.« Kot sta še dodali, pa bo še letos luč sveta ugledala tudi monografija Iveta Šubica, ki je tako rekoč že v tisku.

Razstava Iveta Šubica je nedvomno eden letošnjih razstavnih biserov na Gorenjskem. Potrebno si jo je ogledati večkrat, za kar bo do maja prihodnje leto, dokler bo odprta, zagotovo še dovolj časa.