Začele so se zimske urice

Enaindvajsetega decembra je z zimskim sončevim obratom prišla v deželo koledarska zima, ki bo trajala do pomladnega enakonočja 21. marca.

Narava se je letos kar zgodaj prekrila z belo odejo – na veliko veselje otrok, še bolj pa smučarjev in žičničarjev. Za živo naravo pa je prišel čas preizkušenj. Rastline so se sicer pripravile na mrzli letni čas, za mnoge živali pa gre za preživetje v skladu z zakoni naravnega izbora. V bližini naših bivališč bomo kajpak najprej opazili drobne pernate sosede, ptiče. Zaradi snežnega pokrivala ti po navadi težko pridejo do naravnih virov hrane, kot so najrazličnejša semena in žuželke. Ali naj jim pomagamo?

To je vprašanje, ki deli strokovnjake biologe na dve skupini. Manjšina misli, da je dodatno zimsko hranjenje ptičev nepotrebno in neučinkovito ali celo škodljivo. Večina ornitologov pa je vendarle prepričana, da je ta človekov poseg v naravo koristen in pri nekaterih redkejših vrstah celo zaželen. O tem vprašanju govori veliko literature, nekaj je je tudi v slovenščini (npr. D. Singer: Ptičje zbirališče – krmilnica; Narava, 2008). Popolnoma tudi ne moremo zavreči indirektne koristi za pernati svet, saj nas bodo opazovanja domačih vrabcev, velikih sinic, plavčkov, ščinkavcev, taščic, kosov idr. ob krmilnici in pod njo zagotovo spodbudila k zanimanju za naravo in k skrbi za njeno ohranitev.

Na vodni ptičji svet bomo pozimi lahko naleteli v vsem obilju ob katerikoli nezaledeneli vodni površini, naj bo to rečni rokav, jezero ali ribnik, kjer se po mirni gladini običajno speljujejo vsi mogoči predstavniki, od rac mlakaric in žagaric do divjih gosi in labodov, pogosto v pravih jatah. Tak ptičji raj lahko najdemo kar blizu Kranja, recimo ob Majdičevem logu, nad savsko sotesko Zarto ali pa na Zbiljskem jezeru, (glej tudi knjigo J. Kurillo, T. Šubic: Zarta ali Zarica, potopljena lepotica; Zavod RS za varstvo narave, Kranj, 2011).

Zdaj se pa podajmo še na odprto, zasneženo polje, kjer nam bodo kmalu prekrižali pot različni sledovi živalskih stopal. Če bomo imeli srečo, bo to nemara značilna sled poljskega zajca, prikupne živalce, ki pa je, kot vse kaže, na gorenjskih »očiščenih« poljih kar izumrla. Sam se spomnim, kako sem v mladih letih na vsakem sprehodu po poljski poti blizu vasi Čirče naletel na dolgouhca, ki je po kratkem sedečem ogledu odskakljal v bližnje žito. Z obsežnim posekom živih mej so mu kmetovalci bržkone odvzeli ustrezno bivališče za zavetje in kotitev mladih zajčkov. Verjetno pa tej avtohtoni živalski vrsti ni prav posebno koristila kmetijska »kemija«! In kje so veverice, ki jih med gozdnimi debli kranjske okolice zlepa ne vidiš – njega dni so pa skakljale že kar v bližnji »Hujanski gmajni«?

Na snežni površini bodo vseeno ostali sledovi srn, lisic, ptičev, poljskih miši. Vso to živalsko »pisavo« bomo najlaže prebrali, če vzamemo v roke primerno literaturo (npr. F. Hecker: Živalski sledovi; Narava, 2007). Ta po navadi opisuje ne le odtise, kakršne pustijo živalska stopala na snegu ali drugih mehkih površinah, marveč tudi druge sledove njihovega življenja, kot so iztrebki, izbljuvki, gnezda itn.

Zdaj je pa že pritisnil mraz in treba se bo odpraviti domov, za toplo peč, in še tam malo preživeti »zimske urice« ... In od kod te urice? Za to moramo poseči nazaj domala petsto let. Tak naslov je uporabil za svojo v latinščini napisano knjigo protestantski pedagog in jezikoslovec Adam Bohorič (1520–1598). Njegove Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice), izšle leta 1584, so namreč eden najdragocenejših protestantskih spisov, saj pomenijo prvo slovnico slovenskega jezika. Nemara pa bi bil dandanes dobri šolnik kar malo razočaran, da večina šolarčkov ob »prostih zimskih uricah« preživi več časa ob nekakšnih črnih tablicah kot ob pravih knjigah. Gredo pa po drugi strani radi na razgibavanje na snegu, kar je tudi hvalevredno ... O izkoriščanju snežne odeje za hitrejše premikanje človeka naši protestanti nemara še niso nič vedeli. Je pa zato o tem pisal sto let pozneje naš slavni zgodovinar Janez Vajkard Valvasor, ko je govoril o bloškem smučanju. Toda to je že druga zgodba ...