Hvala, gospod Plečnik

Dež, dež, dež … Črno nebo. Bliska se, grmi. Jaz pa - nesreča nesrečna - sem na parkirišču bencinske črpalke OMW Radovljica prebila gumo na avtu.

Nemočna in nevešča takih opravil sem samo stala in gledala svoj avto. V sili hudič muhe žre. Šla sem k prepolni vrsti pred blagajno in prodajalcu namesto plačila ponudila svoj obup. Takoj je poskrbel za zamenjavo z uslužbenko in mi brez velikih besed sledil do avta. Mučil se je in čeprav vešč takšnih opravil, mu je moja guma povzročila nemalo težav. Ni vrgel puške v koruzo. Trudil se je z nekimi čepki, ki se niso in niso vdali … Dež ga je močil po glavi in hrbtu, on pa je pogumno nadaljeval. Vse dokler gume ni zamenjal. Odšel je, kakor je prišel. Brez velikih besed in premočen. Vse za neko neznano žensko. Zame. Zato, gospod Plečnik (do imena sem se dokopala sama), še enkrat iskrena hvala. Srečna sem, da še obstajajo takšni ljudje z velikim srcem. Naj bo življenje prijazno z vami.

 

Voznica

(naslov v uredništvu)