Beseda je nesmrtna

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Italijanski predsednik Giorgio Napolitano je tržaškega pisatelja Alojza Rebulo imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo.

Literarna stroka prišteva Alojza Rebulo v krog najvidnejših zamejskih pisateljev, kamor sodita tudi nekoliko starejša stanovska kolega Boris Pahor in Vladimir Bartol. Njegovo pokončno slovenstvo, ki se ga ni sramoval, mu je prineslo veliko težkih trenutkov. Leta 1951 so po literarnem večeru tržaških avtorjev v ljubljanski Filharmoniji v njegovo sobo vstopili pripadniki tajne policije OZNA in ga odpeljali na zaslišanje, kjer so ga obtožili, da je sovražnik domovine.

Alojz Rebula je bil gost tudi enega izmed Sredinih večerov v Kašči v Škofji Loki.

Biti Slovenec vam je veliko pomenilo že v mladosti?

»Po rodu sem zamejski Slovenec, mladost sem preživel pod fašizmom, moj oče je bil zato, ker ni oblekel črne srajce, odtrgan od družine, bil je preprost človek, železničar, ki mi je zapustil globoko narodno zavest. Kadar sem očetu napisal pismo po maminem diktatu, je ­le-to prišlo nazaj, rdeče podčrtano, s pripombo mami, ki jo je okaral, češ kako me uči slovensko, da delam toliko napak. In že od takrat naprej se z menoj da o vsem diskutirati, le o tem ne, zakaj sem Slovenec in kaj mi slovenstvo pomeni.«

Imam občutek, da je pri vas, v zamejstvu, narodna zavest izredno močna, nasprotno pa smo v matični domovini do lastne državotvornosti ponavadi dokaj mlačni …

»Teža slovenske narodne zavesti je dejansko res osredotočena v slovenski periferiji ali zdomstvu. Vzemite moj primer. Vso osnovno šolo sem opravil v italijanščini, sprva nisem ničesar razumel, kar je učitelj predaval. Brat je, na primer, šel po ulici, govoril slovensko, nekdo ga je ustavil in zato oklofutal. Takih primerov je bilo nešteto, to se usede v zavest, utrdi in izostri identiteto, vendar stanje duha včasih prehaja v boleče stanje, včasih celo v evforično. Drobni, a pomembni dogodki, ki se nizajo, pa te potem še dodatno utrdijo. Včasih smo celo dobivali očitke z italijanske strani, da smo svoje življenje preveč fiksirali na narodni zavesti. Če se recimo primerjamo z Judi, pa je naša narodna zavest zelo nizka.« (smeh)

Ni tudi krščanska vera tista, ki gre z narodno zavestjo z roko v roko v zamejstvu?

»Žal ... kar se vere tiče … to je pa drugo vprašanje. Lahko trdim, da je tržaški rob zelo razkrščanjen in zelo poganski. V cerkvah je videti nekaj žensk in le nekaj moških. Tudi Slovenci smo v glavnem pogani. Velik udarec naši veri je zadal fašizem, ki je dobesedno trgal katehizem iz slovenskih rok. Naslednji udarec je prišel s krščanske strani v nesrečni vlogi tržaškega škofa Santinija. Bil je veliki predstavnik rimske oblasti, imperialne oblasti. Ko smo preživeli njega, nas je zajel val komunizma, posledice slednjega terorja čutimo še danes, cerkve so prazne, nimamo duhovniških poklicev, v kulturi je čutiti obvezen liberalni nihilizem ali cinizem, smo na tem, da postajamo še bolj poganski ...«

Veliko ste tudi govorili in pisali o Ivanu Cankarju, ni vam bila všeč njegova teorija o hlapčevstvu?

»Do njega imam največje spoštovanje, kar pa ne pomeni, da ne smem reči, da je včasih zašel v pretiravanja./smeh/ Recimo hlapčevstvo. Poglejte druge narode, kako so se obnašali pod fašistično diktaturo. Narod Napoleona, ponosni Francozi, so v težkih trenutkih prav tako imeli nejunaško držo. Menim, da je Cankar pretiraval, pač, bil je človek velikega temperamenta, njegove trditve pa zame niso evangelij. Cankar mi res ne pomeni nekega kulta. Nekoč je celo veliki Goethe rekel, ne jemlji peresa v roke, če te ne bo bralo milijon ljudi, jaz pa pljunem na tako izjavo.«

Zvestoba literaturi je tista, ki vas še zmeraj zavezuje?

»S tistimi, ki me berejo, imam zelo malo stikov. Praktično skoraj nič. Imam celo vtis, da moje knjige padajo v neko brezodzivnost.«

Nekje sem zasledila podatek, da strašno neradi govorite o svojem pisanju?

»Pascal je rekel: jaz je zoprn in tudi jaz nerad govorim o svojih delih. To se mi zdi neprijetno, veseli me pa, da ste tudi vi opazili, da nerad govorim o svojem pisanju. (smeh) To, da se znebimo svojega lastnega idola, samoljubja, se zgodi šele nekaj trenutkov po naši smrti (smeh). Neka misel pravi, da je le greh tisti, ki je naš. Vse druge vrline so dar Boga. Ena najtežje dosegljivih kreposti je ponižnost. Sedaj, na stara leta, opažam, da je tudi potrpežljivost tista, ki jo je težko doseči.«