Divji naj bo!

Divji in na prvi pogled grob jesenski prebivalec parka se takoj za tem, ko sleče svojo nevarno zeleno srajco, izkaže za povsem prijaznega, uglajenega, celo bleščeče lepega zapeljivca. Povrhu vsega pa je še zelo uspešen zdravnik. No, njegov "pravi" soimenjak je na zunaj še bolj nevaren, navznoter nekoliko manj lep in tudi zdravljenje mu ne gre prav dobro od rok, poskrbi pa, da smo ljudje na začetku jeseni pošteno siti in prešerno razpoloženi.

Stara ljudska vraža pravi, da je treba v hlačnem žepu nositi tri kostanje, saj naj bi se na ta način človek obvaroval sleherne bolezni. No, še prej je treba te lepe gladke plodove izbezati ven iz bodičastih ježic, da ne bo kakšnih prask na občutljivih delih telesa.

V primerjavi s plodovi pravega kostanja (Castanea sativa) plodovi divjega (Aesculus hippocastanum) niso uporabni v kulinarične namene. A medtem ko imajo prvi bolj skromne zdravilne odlike, se drugi lahko pohvalijo s pravo bero zdravilnih učinkovin, zlasti z escinom, saponinskim kompleksom, ki zmanjšuje prepustnost kapilar in njihovo krhkost ter poveča napetost venske stene. Na ta način zmanjša otekanje, pospeši krvni obtok in izboljša presnovo v bolnem tkivu.

Živilo in zdravilo za konje
Čeravno je pravi kostanj pri nas bolj domač in ga na začetku jeseni veliko raje nabiramo kot divjega, dajmo prednost divjemu, prihodnjič pa se posvetimo še njegovemu »pravemu« soimenjaku. Pa začnimo na začetku - pri imenu. Prvi del njegovega botaničnega imena naj bi izviral iz latinske besede aescare, ki pomeni »jesti«. To pa ne pomeni, da so ga na veliko uživali ljudje, pač pa so z njim krmili živino, zlasti konje. Na slednje kaže predvsem drugi del njegovega botaničnega imena, ki dobesedno pomeni »konjski kostanj« - iz te vrste kostanja so namreč pripravljali pripravke, s katerimi so zdravili prehlajene in nadušne konje.

S severa na jug in nazaj
No, še prej kot njegovo ime, je bilo potrebno, da se je divji kostanj sploh pojavil. Kje in kdaj, je zdaj vprašanje. Pred zadnjo ledeno dobo naj bi bil divji kostanj doma v Srednji Evropi, potem je začel uhajati proti jugu, zlasti naj bi mu ugajal Balkanski polotok. Nazaj v Srednjo Evropo se je skupaj z botanikom in zdravnikom Karlom Clusiusom vrnil šele leta 1576. Slednji je dobil semena v dar od turškega sultana in jih ob prihodu posadil v enem od dunajskih parkov. A da se je spet ukoreninil na naših tleh in v mislih, je bilo potrebno precej časa. Pri nas so ga začeli gojiti okrog leta 1820. V prvi vrsti seveda kot privlačno okrasno drevo v parkih, drevoredih, na mestnih trgih in podobnih mestih. Šele nato so počasi začeli odkrivati tudi njegove zdravilne odlike. Skorjo so uporabljali namesto skorje kininovca pri vročičnih obolenjih, malariji, driskah in kožnih boleznih. Z listi oz. čajem iz listov so blažili kašelj, astmo, bronhitis, artritis in revmo. S cvetovi so krepili telesno odpornost. Z najpomembnejšim adutom - s plodovi oz. pripravki iz njih - so zdravili revmo, krčne žile, hemoroide, blažili bolečine težkih in oteklih nog, krče in srbenje, pospeševali prekrvitev telesa in še marsikaj. Kostanjeve plodove so radi polagali tudi v omare, saj naj bi odganjali molje.

Mazilo za težke noge
Razna mazila in kreme z dodatkom divjega kostanja blažijo otekline, podplutbe, občutek težkih in utrujenih nog, srbenje nog nad krčnimi žilami, bolečine in vnetje krčnih žil, hemoroide in številne druge neprijetnosti. Mazilo lahko kupimo v lekarni ali si ga pripravimo sami, saj priprava ni zahtevna: plodove olupimo, jih nastrgamo ali na drobno narežemo in popražimo na svinjski masti, da rahlo porumenijo, nato odstavimo in pustimo ohlajati čez noč. Zjutraj rahlo segrejemo, precedimo in prelijemo v manjše posodice. Na pest nastrganega kostanja vzamemo 20 dekagramov masti. Kostanjevo mazilo je priljubljeno pri športnikih, saj lajša takšne in drugačne poškodbe. Primerno je tudi za lajšanje težav z venskim žiljem, ki se pogosto pojavljajo zlasti med nosečnostjo. Pripravki z divjim kostanjem ne povzročajo neželenih učinkov, če jih uporabljamo v skladu z navodili. Bolniki, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, pa se naj se pred uporabo pripravkov posvetujejo z zdravnikom.