Argentinski večer v Škofji Loki

Je med Slovenijo, kakršna je bila pred 2. svetovno vojno, in med današnjo sploh še kaka neposredna vez? Na srečanju s pisateljem Zorkom Simčičem, ki je bilo 26. septembra v Škofji Loki, smo videli, da je. To je dediščina, ki so jo za nas vse ohranili Slovenci v Argentini.

V dneh od 22. do 29. Septembra 2012 so v Sloveniji potekali Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD), letos so se zgodili pod »firmo« Izkušnja dediščine. V množici prireditev po vsej državi, ki jih je bilo že v napovedniku za celo brošurico, se je ena najbolj posrečenih in zgovornih zgodila v Škofji Loki: srečanje s pisateljem Zorkom Simčičem. Če kdo, potem je ta izjemni mož res primeren, da pričuje o naši dediščini. Že sam po sebi je živa dediščina. Rodil se je 19. novembra 1921 v Mariboru, lani jih je dopolnil 90, v škofjeloškem Sokolskem domu pa smo se prepričali, da je še vedno v odlični formi, tako telesno kot duhovno. Za moto srečanja z njim je bil izbran stavek, ki ga je zapisal judovski teolog in filozof Abraham Joshua Heschel: »Samo kdor je dedič, more biti pionir.«

Citirani stavek je odličen in zgovoren že sam po sebi, hkrati je polemični odziv na stališče, ki je bilo močno poudarjeno in uveljavljeno v našem prejšnjem režimu in je v delu naše javnosti živo še danes. V smislu: pozabimo, kar je bilo, delajmo za sedanjost, zaglejmo se v prihodnost. Na ta način je bilo posredno zanikano tudi skoraj vse tisto, kar se je v tem narodu doseglo že pred 2. svet. vojno oziroma pred letom 1945. Če ne bi prišlo do spremembe režima in do osamosvojitve Slovenije, bi bil ta cilj pozabe v marsičem dosežen. V domovini se je to v dobršni meri že zgodilo. Po nesreči v vojni pa se je del naroda k sreči izselil v Argentino in tako zvesto čuval iz domovine prineseno narodovo ognjišče, da je Taras Kermauner ta fenomen označil kot »slovenski čudež v Argentini«. Zorko Simčič nam je pojasnil, da je bil vir tega čudeža v dvojni zvestobi - veri in narodu. Narodu smo ostali v veliki meri zvesti tudi v domovini, vendar se je del naroda odvrnil od vere in s tem od mnogih vrednot. Zvestoba Bogu je neločljivo povezana z zvestobo mnogim podedovanim vrednotam. Pisatelj je povedal, kdo so bili tisti, ki so njemu posredovali slovensko dediščino: najprej starša, mati in oče, potem cela vrsta učiteljev in duhovnikov, branje del Ivana Cankarja … Od naštetih je prejel narodno in versko izročilo, sam pa postal eden od tistih najbolj ustvarjalnih posameznikov, ki so to dediščino avtorsko preoblikovali in posredovali naslednjim generacijam v delih, ki zdaj veljajo za pionirska, lahko pa bi se zgodilo, da zanje sploh ne bi vedeli.

Vprašanje tistim, ki ste slovensko književnost spoznavali že pred letom 1990: ste vedeli, da v Argentini živi pisatelj, ki je napisal izjemni roman z naslovom Človek na obeh straneh stene? Ta je prvič izšel že leta 1957 v Buenos Airesu in velja za prvi modernistični in eksistencialistični roman v slovenski književnosti. V domovini je lahko izšel šele leta 1992, avtor pa je zanj leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada. Letos pa je pri Študentski založbi v zbirki Beletrina izšel še drugi Simčičev veliki tekst, roman Poslednji deseti bratje. Založba ga na zavihku ovitka označi za »osrednje delo slovenske emigracije«. Avtor pa je v Škofji Loki pripomnil, da to ni ustrezna oznaka, gre namreč predvsem za roman o tujstvu, to pa je pojem, ki je širši in globlji od emigracije. Avtor je moral v svojem dolgem življenju kar trikrat v begunstvo. Najprej sta morala v begunstvo njegova starša, po rodu Brica, v Mariboru se jima je rodil sin Zorko. V begunstvu se je torej že rodil, drugič je moral begunsko usodo okusiti leta 1941, ko se je pred Hitlerjevo okupacijo umaknil v Ljubljano, in tretjič leta 1945, ko se je umaknil pred komunističnim režimom, ki ga je zavračal. Njegova življenjska pot ga je torej kar trikrat vodila v tujstvo, v neprostovoljno bivanje na tujem, ki pa ga je zmogel tudi avtorsko premagati in preoblikovati. Svojo zgodbo je povezal z zgodbami mnogih drugih desetih bratov in desetnic, ki so morali zapustiti dom in oditi v svet. Nastal je roman, ki ga je dr. Marija Stanonik ob sklepu večera razglasila za »slovenski veliki tekst« o dogajanju, ki ga je povzročila 2. svet. vojna, med njo in po njej.

Loški večer o tej posebni, lahko bi rekli argentinski izkušnji slovenske dediščine, je potekal tako, da sta pogovor z Zorkom Simčičem kot gostom vodila dva spraševalca. Prvi je bil mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, ki je pisatelja predstavil in se z njim pogovarjal o njegovem novem romanu. V drugem delu je vodenje pogovora prevzel pesnik Tone Rode, direktor založbe Družina, tudi sam iz argentinske zgodbe - v Argentini se je rodil in se pred leti odločil za vrnitev v domovino. Rodetov in Simčičev namen pa je bil predstaviti življenje in delo enega največjih filozofov med Slovenci - Milana Komarja (1921-2006), ki se je v Argentini uveljavil kot spoštovano ime, v domovini pa ga prav tako kot pisatelja Simčiča spoznavamo šele v zadnjih letih. Po poreklu sta pisatelj in filozof vrstnika, oba primorskega rodu, starši obeh so po italijanski zasedbi Primorske pribežali v jugoslovanski del Slovenije, oba sta rojena v letu 1921, Simčič v Mariboru, Komar v Ljubljani, oba sta se po 2. svet. vojni zatekla v Argentino. Največja razlika v njunih usodah je morda v tem, da se je pisatelj vrnil v staro domovino, filozof pa je umrl v novi, 2006; še istega leta sta sinova na njegovo željo očetove ostanke prenesla v domovino in jih pokopala na Žalah.

Milan, ki se je v Argentini uveljavil kot Emilio Komar, je večino svojih otroških let preživel v Škofji Loki. Oče je bil državni uradnik v takratni davkariji, stanovali so kar v stavbi, kjer je delal, v poslopju, v katerem je še danes sedež upravne enote (Poljanska 2). Leta 1995 je svoje mesto ob edini vrnitvi v domovino tudi obiskal. Že leta 1973, ob tisočletnici, je svoji Loki posvetil več sonetov. Komarja se je kot osemnajst let mlajšega »pokovca« spominjal še en znameniti Ločan, ki je odšel v Argentino - pesnik Tine Debeljak. Skratka: na dediščinskem večeru v Škofji Loki smo s pričevanji pisatelja Zorka Simčiča prejeli veliko dozo dediščine iz tistega žlahtnega dela narodove zapuščine, ki nam jo je ohranila slovenska skupnost v Argentini.

Škofji Loki / Za tisočletnico

O Loka, hvala ti za tista leta,

za vse veselje, sonce, bujno cvetje.

Zaklad globinski, trajno doživetje,

na skrivnem peta pesem, neizpeta.

Spominov tisoč v srcu se prepleta

in duhu nudi tla, močno zavetje,

zagon in hrano, vabi ga v razpetje

vseh sil: o bitja teža, slast obeta!

Blešči se grad v daljavi, kapucini,

stoji pogumno sveti Jakob v veri,

tišče se hiše kot golobi v gruči.

Le buči divji burni svet, le buči:

pot gre navzgor v nespremenljivi smeri,

ki pne se iz zvestobe korenini.

Milan Komar