Mobilnost

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Janez ima dva otroka, enega v vrtcu in drugega v tretjem razredu. V službi, ki je oddaljena sedem kilometrov od doma, mora biti ob 7. uri. Na sedežek na balanci posadi otroka za v vrtec in na sedežek na prtljažniku tretješolca. Vsi trije gredo s kolesom do vrtca, pot do službe Janez nadaljuje sam. Vedno ujame sedmo uro 'štempljanja'. Ko dežuje, so vsi trije mokri, ko je mraz, jih zebe, ko je sneg, gredo uro in pol prej, ker jih Janez ob kolesu rine do vrtca in šole. Tam pusti kolo in gre sedem kilometrov peš do službe in nazaj z avtobusom do šole, drugače ne ujame 16. ure, ko se vrtec in podaljšano bivanje zaključita. Njegov predsednik uprave pride v službo s Toyoto.

Stane ima odrasle otroke in ženo, brez vozniškega izpita. Oba morata biti za strojem ob 6. uri. Vstajata ob 4. uri zato, ker imata eno uro kolesarjenja do tovarne. V dežju sta oba mokra, ko je sneg, gresta z avtobusom, v mrazu pa se dodatno oblečeta in prav tako kolesarita. Njun direktor pride v službo točno ob 9. uri in najprej vpraša vratarja, kdo vse je zamudil …

Jure je študent in se do vlaka pripelje s kolesom. Od železniške postaje do faksa ima mestni avtobus. Zvečer po predavanjih ugotovi, da so mu na postaji v domačem kraju že sedmič v treh letih ukradli kolo. Njegov profesor se vsak dan hvali, da je lepo od hišnika, ki je na parkiršče Univerze postavil rampo in ima zdaj vedno prosto parkirišče …

Stroški prevoza se vztrajno povečujejo, a naših kolesarjev to ne moti pretirano, ker so glede tega pojava na 'minimalcu'. Predvidoma bodo cene goriva še rasle, v mestih bo še manj brezplačnih ali poceni parkirnih mest, vendar to naših kolesarjev ne moti. Kolo je na krajših razdaljah hitrejše in cenejše od avta. Kolo je bolj fleksibilno, težave s parkiranjem izginejo, uporaba kolesa pa celo krepi zdravje. Naši kolesarji to vedo, njihovi nadrejeni iz pripovedi pa imajo čas za krepitev telesa seveda po službi. Avtomobil sicer ponuja več udobja in večjo fleksibilnost. Ob nakupu in registraciji avtomobila sicer nastanejo strašanski stroški, vendar če človeku uspe kupiti avto, plačati cestnine, zavarovalnine in vinjeto, potem ga je greh ne uporabljati prav vsak dan, da bi se nakup in stroški upravičili. Ja, gre za varčevanje izdatkov za bencin, amortizacijo in zastrupitev okolja. Če človek avta sploh ne kupi, je njegova mobilnost močno omejena na avtobuse, vlake in taxije. Stroški so manjši, a občutek utesnjenosti precej naraste. V razviti Evropi, na primer na Nizozemskem, je vse drugače. A mi »zaostali«, ki bi se radi primerjali z njimi, pozabljamo, da je Nizozemska ravna kot miza za biljard in ni podobna Gorenjski in so zgolj zaradi tega tam že stoletje kolesa v prednosti pred avti. Zaključek ob tednu mobilnosti bi bil tak: zgledi vlečejo in ko se bodo s kolesom v službo vozili tisti, ki so nam ustvarili tak življenjski ritem in standard, se bodo zagotovo tudi drugi. Oziroma, v krizi ljudi priganjati s konja na osla, je sicer neokusno in neučinkovito, ker se s tem njihov »ponos« dokončno skruši. Da bomo kdaj glede tega primerljivi z Nizozemsko, pa se bomo morali preseliti iz Slovenije.