Ura brez pravih kazalcev (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. september 2012 / 06:00

Včasih premišljujem, koliko zgodb o ljudeh, ki so jim domači ob kakšnih težavah obrnili hrbet, sem v preteklih tridesetih letih slišala, pa lahko mirno rečem, da preveč. Zgodi se, da trdosrčnežev ne premaknejo niti solze, niti skrajna revščina. Lažni ponos, na katerega se prisega, je več vreden kot lastni otroci. Francka je rodila doma, žal pa sina ni mogla obdržati pri sebi. Ni imela ne stanovanja ne varstva, zato ga je s težkim srcem oddala dobrim ljudem, ki so ga vzeli k sebi.

»Do njih sem prišla preko sestre, ki je delala pri našem zdravniku. Karel je imel komaj slabe tri mesece, ko sem ga morala zapustiti, kajti morala sem v službo, če sem hotela preživeti. Takrat sva že stanovali z neko sodelavko, imeli sva sobico, stranišče je bilo skupno. Za sobo sem dajala celo premoženje, a ni bilo drugega izhoda. Delali smo tudi ob sobotah, včasih, če se je kaj mudilo, tudi ob nedeljah. Tako sem le sem in tja dobila nekaj časa, da sem ga šla obiskat. Janko in Anita sta lepo skrbela zanj, pozneje, ko je Karel odraščal, sta večkrat izrazila željo, da je bolje, če otroka pustim pri miru. Da motim njegov vsakdan, sta mi govorila. Šele takrat, ko sem jima zagrozila, da jima ne bom več plačevala zanj, sta se za nekaj časa potuhnila,« pripoveduje.

Ko je bil deček star deset in še malo let, ga je vzela k sebi. Takrat je živela z nekim moškim, ki je že vrsto let obljubljal, da se bo ločil od žene, a tega ni storil. Nekaj časa je bival pri njej, se naveličal, pobegnil k ženi in se znova vračal. Z njim je tudi zanosila, a je otroka izgubila nekje na polovici nosečnosti.

»Karel me sploh ni bil več vajen. To me je bolelo in jezilo hkrati. Izguba še nerojenega otroka in nerazumevanje takratnega partnerja je v naše družinsko okolje vneslo grde prepire. Karel se je upiral, bil je trmast, svojeglav, nenehno pa je tudi iskal priložnost, da je pobegnil k oni drugi mami, kjer se je veliko bolje počutil in kjer so mu tudi dajali potuho. Neštetokrat sem ga šla iskat in s silo privlekla nazaj. To so bile stresne bitke, ki so mi povzročile nemalo sivih las. Po eni strani sem otroka imela zelo rada, po drugi strani pa me je spravljal v bes, kajti ni mi šlo v račun, da ima neko tujko raje kot mene,« odkrito razkriva družinske skrivnosti Francka.

Francka mimogrede omenja, da se je sin lagal tudi učiteljici, kako ga doma pretepajo. Večkrat je bila poklicana v šolo, toda vsakič ji je uspelo, da je učitelje prepričala v svoj prav.

Sin je z leti postajal vedno bolj podoben očetu. Še celo hodil je podobno kot on, stopala je obračal navznoter. Tisti, ki so poznali zalega šoferja, ki se je tudi v zrelih letih še zmeraj rad podil za krili, so začeli na glas opravljati. Okoli šankov v bifejih se je govorilo marsikaj.

»Nekoč se mi, kot strela z jasnega, pojavi na vratih, me grobo porine skoznje, vstopi in že prvi trenutek, ko sva bila sama, mi pokaže pištolo, ki jo je nosil za pasom. Samo še enkrat, da slišim, da je pankrt moj, ubijem oba, tebe in njega, je kričal in me grabil za vrat. Bila sem na smrt prestrašena, samo molila sem, da Karla ne bo prehitro domov iz šole, a se je prav to zgodilo. Ko sta si pogledala v oči, sta oba in to brez besed spoznala, kdo je kdo. Podobnost med njima je bila boleče očitna. Kljub temu smo se razšli z grdimi besedami in še dodatnimi grožnjami. Ko sem sedela na kavču in se tresla od prestanega strahu, Karel stopi predme, pljune na tla in sikne, da ga je sram, ker ima takšno mamo. Dodal je še nekaj prostaških besed o tem, kako je bil spočet, potem je pred mojimi očmi mirno izpraznil denarnico in odšel. Nisem imela moči, da bi ga poklicala nazaj, tolažila sem se, da bo postal lačen, da bo prišel na večerjo, a se ni nič takega zgodilo. Ura je bila že več kot deset, bila je trda tema, močno je deževalo, ko sem stekla do telefonske govorilnice in poklicala njegovo rejnico. A tam ga ni bilo. Ženska me je začela zmerjati z vsemi možnimi psovkami, češ da sem za vse sama kriva, a je nisem poslušala. Takrat še ne. Poznala sem dva Karlova najboljša prijatelja, kljub pozni uri sem potrkala pri njih, a mi ni nihče vedel povedati, kje je moj sin. Ali pa ni hotel, ne vem. Kljub sosedom v bloku, za nekatere ne bi dala roke v ogenj, sem imela vso noč odklenjena vrata. Upala sem, da se bo sin prikazal, a se ni. S težkim srcem in s tresočimi nogami sem naslednji dan stopila do njegove razredničarke, ji povedala, kaj se je zgodilo, ona pa je samo skomignila z rameni, češ saj smo nekaj podobnega pričakovali …«

(Se nadaljuje)