V spomin: Miloš Mlejnik (1921-2012)

Besedilo: Peter Pipp
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 10. september 2012 / 06:00

Sredi vročega avgustovskega popoldneva je za vedno zastalo srce Miloša Mlejnika, višjega bančnega uslužbenca v pokoju. Rojen Škofjeločan s Placa je dočakal častitljivo starost enaindevetdesetih let. Večina Ločanov, zlasti stanovalcev Mestnega trga, se ga bo spominjala kot zvedavega opazovalca z okna rojstne hiše.

V škofjeloški banki se je zaposlil leta 1956 in ji ostal zvest vse do upokojitve leta 1981. Službene naloge je reševal pronicljivo in natančno, kljub bogatemu znanju je ostal skromen. Znana je anekdota, kako je škofjeloški župan po nekaj­urnem sestanku direktorje pozval, naj mu pošljejo potrebe po investicijah, bančnik Mlejnik pa je pismen program imel že s seboj in mu ga je izročil s svojim značilnim nasmeškom.

V svojem življenju se je držal načela »zdrav duh v zdravem telesu«. Že v prvem razredu osnovne šole je postal naraščajnik in kasneje član Sokola. Leta 1934 je bil soustanovitelj Jadralno-letalskega društva Škofja Loka. V rani mladosti se je ukvarjal z orodno telovadbo in s planinarjenjem, do pozne starosti mu je bil najbolj pri srcu smučarski šport, za kar je navdušil tudi sina Miloša in hčerko Alenko, ki sta prav tako postala uspešna tekmovalca. Sin Gregor je prosti čas posvetil lovstvu, ribištvu in lovski kinologiji in po materini smrti živel skupaj z očetom.

Malo ljudi ve, da je bila poleg občasnega ukvarjanja s slikarstvom velika ljubezen Miloša Mlejnika klasična glasba. Bil je izvrsten violončelist, svoje znanje je posredoval učencem Glasbene šole v Škofji Loki, sina Miloša pa popeljal na uspešno glasbeno pot svetovno znanega violončelista in profesorja na glasbeni akademiji v Ljubljani. Večkrat je obujal spomine na začetke svoje glasbene poti, med drugim je nastopil na žalni slovesnosti Sokolov ob smrti kralja Aleksandra in v filmu Jara gospoda.

Zavzeto je deloval v ribiški družini Sora in domači lovski družini ter v kinološki zvezi in prejel vrsto visokih in najvišjih priznanj na teh področjih. Njegova velika ljubezen so bili lovski psi, rad je pripomnil, da je lovec brez psa kot jezdec brez konja. Za dolgoletno delo in zasluge pri opravljanju družbenih in ljubiteljskih dejavnosti je prejel visoka priznanja: red dela z zlatim vencem, veliko plaketo Občine Škofja Loka, plaketo KS Škofja Loka, zlato plaketo Smučarske zveze Slovenije, zlato Bloudkovo značko, zlato plaketo organizatorja Po poteh partizanske Jelovice in v letu 2011 še zlato plaketo Športne zveze občine Škofja Loka.

Med Ločani še vedno kroži krilatica, s katero so radi poudarjali, da so bili dr. Tine Debeljak, dr. Pavle Blaznik in dr. France Planina »podnunci«, ker so vsi živeli pod Nunskim samostanom, trem bančnikom, Silvu Marguču, Vladimirju Žužku in Milošu Mlejniku pa so rekli »placarji«, ker so živeli na Mestnem trgu. Konec avgusta letošnjega leta se je tako za vedno poslovil še zadnji iz plejade znanih Ločanov.