Nepalce učil alpinističnih veščin

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. avgust 2012 / 06:00

Kamniški alpinist in gorski reševalec Matjaž Šerkezi se je pred nedavnim vrnil iz Nepala, kjer je šest tednov vodil tečaj planinskih veščin. Korenine Slovenske šole v Manangu, v kateri strokovnjaki Planinske zveze Slovenije svoje znanje prenašajo na nepalske alpiniste, segajo že v leto 1979.

Matjaž Šerkezi, alpinist in strokovni sodelavec PZS, se je v Nepal v vlogi vodje tečaja planinskih veščin sredi junija letos odpravil že drugič. Poleg njega je pri izobraževanju tečajnikov sodelovala tudi zdravnica Ivana Vukov in še enajst nepalskih inštruktorjev, po šestih tednih dela pa se je domov vrnil poln novih izkušenj in prijetnih spominov. »Če strnem občutke šestih tednov dela v Nepalu, lahko rečem, da sem zadovoljen – kljub številnim zapletom med tečajem, ki so posledica delovanja na visoki višini, oteženih transportnih razmer, slabi razvitosti območja, korupciji državnih uradnikov … Vse omenjeno odtehta 42 zadovoljnih tečajnikov, ki so bolj ali manj uspešno prestali šolanje in ga zaključili z izpiti. Vsi so prejeli certifikat Planinske zveze Slovenije o uspešno opravljenem tečaju, s pomočjo katerega si bo vsak po svoje utiral svojo planinsko zgodbo. To je certifikat, ki jim odpira okno v svet, in kot reka s številnimi rokavi si bodo poiskali svojo pot,« je ob prihodu domov povedal Matjaž Šerkezi in priznal, da je alpinistično znanje Nepalcev v primerjavi z desetletjem nazaj že na zavidljivi ravni, prav tako njihova oprema.

Praktični del tečaja, na katerem so predelali celotno ledeniško in zimsko tehniko, je potekal na višini 5400 metrov v bližini prelaza Kang La, delo in življenje 82-članske ekipe tečajnikov, inštruktorjev in drugega osebja pa je zahtevalo nemalo organizacije. »Za celotno logistiko od prehrane, nosačev do šotorov je skrbela nepalska agencija Mulala Gurunga, ki je svoje delo opravila odlično. Naše tovore je nosilo šestnajst mul, kot zanimivost pa lahko povem tudi to, da sta še nepolnoletna fanta iz bližnjega jezera v bazni tabor vsak dan znosila okrog devetsto litrov vode za kuhanje, pitje in umivanje, kuhinja pa je v celotnem obdobju porabila skoraj osemsto litrov kerozina,« je bivanje v baznem taboru opisal Šerkezi, ki pa se je poleg inštruktorja velikokrat prelevil tudi v vlogo 'medicinskega bratca' in asistiral zdravnici. »Lokalno prebivalstvo je bilo veselo medicinske oskrbe. Pestijo jih številne kronične bolezni in zastarane poškodbe. Spomnim se srečanja s starejšo gospo, ki je s težkim tovorom padla na jeklenem mostu in si ranila glavo in koleno. Rani sta bili dolgi deset centimetrov in odprti do kosti. Zaradi velikosti in hude krvavitve ju ni bilo mogoče zašiti. Transport v dolino in kompresijske obveze so ji rešile življenje.«

Slovenska šola v Manangu, v sklopu katere je potekal omenjeni šesttedenski tečaj, je projekt, ki ga je Planinska zveza Slovenije zasnovala že leta 1979, ko so Slovenci na tem območju zgradili mogočen objekt, ki naj bi služil šolanju planinskih veščin Nepalcev, ki kljub fizični moči v preteklosti niso imeli potrebnega tehničnega znanja, kar je bil vzrok številnim tragičnim nesrečam. »V Slovenski šoli smo z nesebično pomočjo in prostovoljnim delom številnih inštruktorjev in zdravnikov v treh desetletjih usposobili številne Nepalce in jim pomagali ohraniti življenja. To je zgodba, na katero smo lahko Slovenci in Planinska zveza Slovenije resnično ponosni. Državi sta si po svoje zelo podobni: stoletna tradicija slovenskega planinstva, pripravljenost in nesebična prostovoljna pomoč članov Planinske zveze Slovenije, majhnega naroda iz dežele pod Alpami, in na drugi strani majhne dežele pod najvišjim gorstvom sveta, stisnjene med mogočnima državama Kitajske in Indije. V zgodovini stalen boj za ohranjanje narodne identitete, pa vendar nasmeh na obrazu, sreča z nahrbtnikom na ramenih in pod stopinjami planinskega gojzarja pot v prihodnost,« je svoje vtise strnil Matjaž Šerkezi, ki je tako kot drugi slovenski alpinisti vesel dejstva, da zgodba, ki se je začela leta 1979, dobiva svoj epilog – Nepalci bodo osnovni tečaj planinskih veščin nadgradili v samostojen sistem usposabljanja.

Za konec pa še nasvet: »Za vse, ki se letos nameravate podati v Tibet, predhodno preverite odprtost dežele, saj je ta letos za turiste zaprta, ker so Kitajci na vrhu Everesta našli zastavo Free Tibet«.