Drevesa in grmi Jadrana

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. avgust 2012 / 06:00

Ste kdaj pomislili, da bi dopust ob morju preživeli z drevesi in grmi? Ne le, da bi ležali ali sedeli pod njimi ali hodili mimo njih, temveč z njimi, tudi v duhu in v postelji ... Ja, z novo in kapitalno knjigo o drevesih in grmih Jadrana.

No, porečete morda, saj vsi vemo, kako pomembna in cenjena je v vročih krajih senca dreves, naj bo na gostilniškem vrtu ali pod borovci tik nad obalo, pod katerimi lahko v miru tudi kaj prebereš. Podpisani vzamem v uvali, ki se imenuje Borova, vsako poletje za dva tedna v najem senčni kabinet pod bori, po katerih se kraj imenuje, ime pa je staro in ne turistično. In v tem poletnem kabinetu nisem le posedal in poležaval, največ sem bral. Če pa bi kdo vprašal, kako se imenujejo bori, pod katerimi uživam, bi odgovoril, da bori kot bori. To menda že vem. A če bi bil spraševalec Robert Brus, dendrolog, po slovensko drevjeslovec, bi me spravil v hudo zadrego. Razložil bi mi, da je borov, ki rastejo ob vzhodni obali Jadrana, od Albanije do Tržiča (Monfalcone), kjer Sredozemsko morje seže najvišje v evropsko celino, vsaj pet vrst: črni, alepski, brucijski, obmorski in tisti, ki se mu reče pinija. Tisti, pod katerimi se to spraševanje dogaja, pa je alepski bor (Pinus halepensis) …

No, dr. Brus, profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se ni osebno oglasil v moji uvali, zgornje sporočilo mi je posredoval s knjigo, ki jo je tik pred poletjem izdala založba Modrijan. Drevesa in grmi Jadrana je njen naslov. »V njej je predstavljenih 126, s krajšimi omembami ali fotografijami pa skoraj 200 domačih in tujih, pogosto malo znanih vrst toplih obmorskih predelov. Več kot devetsto fotografij prikazuje drevesa na zanje značilnih, pogosto prepoznavnih nahajališčih v naravi ali mestih vzdolž vse jadranske obale, slike značilnih podrobnosti pa omogočajo lahko prepoznavanje vrst. Posebnost knjige so zbrane različne zanimivosti v zvezi s posamezno vrsto, za vsako so dodani doslej najbolj izčrpni podatki o njeni razširjenosti ob Jadranu.« Tako so zapisali v uredništvu, jaz pa jemljem na znanje in dodajam, da sem imel s prepoznavanjem kar nekaj težav in potreboval pomoč sopotnikov. Ko smo katero od nam doslej po imenu neznanih dreves in grmov prepoznali, smo bili novega znanca ali znanke tem bolj veseli. Tako kot pri ljudeh velja tudi za drevesa in grme, da jih res spoznaš šele takrat, ko zveš za njihovo ime in posebnosti. Avtor jih predstavi tako, da imamo pri vsaki vrsti naslednje mednaslove: opis, rastišče, razširjenost, razširjenost ob Jadranu, uporaba in zanimivosti, podobne vrste. Na koncu navede vire, orientacijo v knjigi pa omogočata kazali slovenskih in latinskih imen.

Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)

V knjigi sem nadalje izvedel, da so tista lepa, visoka in mogočna drevesa, ki tako ponosno stojijo pred portoroškim hotelom Palace, himalajske cedre (Cedrus deodara) … Nič kaj imenitno pa ni bilo drevo v Sućuraju na Hvaru, pod katerim smo sedeli na klopci in malicali, nizko drevo s široko krošnjo pa nam je dajalo prav prijetno senco. Ko smo se vrnili v svojo obmorsko bazo, smo ga poiskali v Brusovi knjigi in ugotovili, da je čisto »navadni lepljivec« (Pittosporum tobira). Ker tudi sam dobro prenaša senco, je primeren za lege pod višjimi drevesi, na senčnih dvoriščih in še kje. Ne nazadnje me je listanje knjige spomnilo na slastne plodove smokvovcev, pomarančevcev in limonovcev. Fige smo v minulih letih večkrat rabutali, pomaranč smo enkrat za celo košaro nabrali od drevesa, ki raste v notranjem dvorišču opuščenega samostana na Mljetu, limon pa smo skrivaj natrgali v dvorišču konobe Huljić v Jelsi. Oljke pa najraje še omenil ne bi, je pač preveč znana.

Številnim zgradbam in krajem ob morju in v notranjosti so v okras oleandri (Nerium oleander). Pa ste vedeli, kako nevarna je ta okrasna rastlina? Jaz nisem. Naključje je hotelo, da mi je le nekaj dni pred odhodom sorodnik v Žireh pripovedoval, kako je zaradi oleandra poginil njihov sortni in lepi konj. Njihov oleander je rasel (zdaj ne več) ob skednju, in kot kaže, je nekaj listov zaneslo v seno. Ko ga je konj pojedel, mu kljub posredovanju živinozdravnika ni bilo več pomoči. V knjigi pa berem še, kar sledi. »Vsa rastlina, zlasti listi in skorja, je zelo strupena in smrtno nevarna. Že dotik lahko povzroči reakcijo na koži, zaužitje enega samega lista lahko usmrti otroka … Smrt lahko povzroči že pečenje mesa na palici iz oleandrovega lesa. Znan je primer, ko je leta 1809 tako umrlo sedem Napoleonovih vojakov med obleganjem Madrida …« Ko sem to prebral, sem z velikim nezaupanjem pogledoval na oleander, ki je rasel in se bahal v svoji posodi na naši terasi, okoli njega pa se je kar naprej smukal moj sin. Pa sem ga še posebej podučil, kako nevaren je.

Našemu zdravju prav prijazni pa so grmiči številnih rastlin, ki jih nabiramo za zdravilne čaje in začimbe. Žajbelj, origano, navadni rožmarin, lovor, kraški šetraj … vsega je v obilju in ti žlahtni dodatki jedem nas čez zimo spominjajo na morje in njegove vonjave. Na Hvaru še ni povsem odcvetela prava sivka (Lavandula angustifolia) in tudi te smo nabrali. Nazaj domov smo seveda prinesli tudi knjigo. Do prihodnjega poletja jo bomo še malo bolj natančno pregledali, in če nam bo dano prihodnje leto spet kak teden prebiti ob morju, bomo svoje spoznavanje z drevesi in grmi Jadran nadaljevali. Ta človeško-drevesna poznanstva so res lepa!