Kaj pa zdaj? (1)

Veronika se je rodila v veliki družini, v kateri je bilo še osem sester. Ona je odraščala nekje na sredi, čeprav bi ji glede na preklasto postavo, ki je pognala v višave, marsikdo prisodil drugače. Starši so imeli manjšo kmetijo, ki jo je pomagala obdelovati tudi ena od očetovih sester, ki je neporočena živela z njimi.

»Oče in mama sta bila nekaj posebnega,« se spominja Veronika. »V nasprotju z drugimi na vasi sta zelo rada hodila na veselice, plesala, in čeprav včasih ni bilo niti za kruh, sta zmeraj hranila kakšen dinar za kozarec vina. Doma se jima je nenehno mudilo, nobenega dela nismo mogli dokončati v miru in natančno, tako kot je bilo v navadi pri sosedovih. Oče je zvečer rad zavil še malo v gostilno, mama pa h kakšni sosedi na klepet. Sestre smo druga za drugo praktično skrbele same. Ko se je rodila najmlajša, je bila najstarejša že v dvaindvajsetem letu, postala ji je prva, ne šele druga mati.«

Veronika je bila stara komaj štiri leta, ko je že morala pomagati pri delu. Nekoč ni bilo drugega pri roki, pa jo je oče določil, da gre z njim grabit travo, ki jo je nakosil za živino. Tisti dan, tega ne bo pozabila, jo je črvičilo v trebuhu, imela je hudo drisko, zakaj, se ne more več spomniti.

»Očetu se je spet nekam mudilo, kar naprej me je priganjal, naj se malo bolj podvizam, jaz pa sem bila slabotna, žejna, vrtelo se mi je v glavi, črevesje pa se mi je sproti praznilo, tako da sem imela noge umazane od blata. Nenadoma sem klecnila, grablje pa so ga udarile po hrbtu. V ihti se je obrnil, zamahnil s koso, ki me je zadela v meča, da se je v trenutku ulila kri. Oče se je zelo ustrašil, izza hlač je potegnil pas in ga zadrgnil, kolikor ga je sploh lahko, okoli moje drobne nožice, dvignil me je v naročje in stekel domov. Odpeljali so me k zdravniku na Vrhniko, vendar je bila ambulanta že zaprta, dobri ljudje so očetu pomagali, da ga je poiskal doma. Pozneje so mi povedali, da je bil zdravnik že malo pijan, majal se je sem in tja, ko me je pregledoval, iz ust pa mu je smrdelo skoraj tako nagnusno kot iz mojih spodnjih hlačk. Imela sem poškodovano Ahilovo tetivo, ker pa ni nikomur padlo na pamet, da bi me odpeljal v bolnišnico, je imela poškodba grozljive posledice,« z žalostjo v očeh razlaga Veronika.

Bolečine, ki so spremljale vsak premik z nogo, so bile grozne. Mama je bila živčna, ker otrok ni nobeno noč zatisnil očesa, sestre so se pa naveličale, da bi jo kar naprej nosile v naročju.

»Vsem sem postala odveč, najraje so me odložili na klop ob peči in izginili. Zgodilo se je, da so name pozabili tudi takrat, ko je bilo kosilo, saj smo, zlasti poleti, jedli zunaj, pod tepko, ki je rasla kraj dvorišča. Na krvavih povojih so se nabirale muhe, nekega dne sem dobila visoko vročino, bledlo se mi je in čeprav je bila pred vrati košnja otave, me je moral oče med preklinjanjem, kaj mu je tega treba, odpeljati v bolnišnico. Sedla sva na avtobus, ki je bil nabito poln, ljudje so se jezili, češ kakšna nevzgojenost, da otrok sedi, oni pa morajo stati. Spominjam se zdravnika, imel je kratko sivo, kozjo bradico, ki je naju z očetom, po več kot petih urah čakanja, sprejel. Ena od sester je odvezala povoj in zdravnik je pobledel, ko je videl mojo ubogo nogico. Obrnil se je k očetu in še danes slišim njegove besede, ko mu je rekel: 'Kakšen oče pa ste, za božjo voljo.'«

Veronika je ostala v bolnišnici več kot tri mesece. Pozneje je izvedela, da so jo komaj rešili, saj je imela rano že zastrupljeno, zato so morali delček nogice, takoj nad stopalom, odrezati.

Malo so jo poredili, saj je bila tudi zaradi nenehnih drisk videti podhranjena.

V tistem času, ko je bila v bolnišnici, so jo domači obiskali le enkrat ali dvakrat. Za več se ne spomni. Nikoli jim ni zamerila, da so pozabili nanjo. Saj ji ni nič manjkalo. Imela je veliko igrač, sestre so jo crkljale in tudi zdravnik, ki jo je operiral, jo je zmeraj, ko je prišel, pobožal po laseh. Ti so ji precej zrasli in ker so bili nakodrani in zelo gosti, so jo vsi občudovali, kako lep otrok je.

To so bili časi, ko še ni bilo telefonov, iz bolnišnice so zato k Veroniki domov poslali pismo, kdaj jo morajo priti iskat. A na določen dan, ni bilo nikogar. Oblečena in z vrečko iz blaga na kolenih, je sedela v čakalnici in čakala, da bo na vratih zagledala starše. Vmes so ji prinesli jesti, odnesli na stranišče, kajti na nogo, ki je bila sedaj krajša, je morala zelo paziti, bognedaj, da bi nanjo stopila. Staršev ni bilo, zato so jo zvečer vnovič položili v posteljo, kar ji je bilo zelo všeč. Tudi večerja je bila kraljevska: pšenični zdrob, kuhan na mleku, po krožniku pa so kuharice polile stopljeno smetano.

»Od drugih otrok v sobi, če se prav spominjam, nas je bilo okoli 25, sem se naučila šteti, branja in pisanja. Znala sem tudi veliko novih pesmi, saj so nekateri, ko jim je bilo dolgčas, nenehno prepevali. Ko sta se starša končno prikazala, se mame sploh nisem več spomnila. Oba sta imela solzne oči, ko sta me vzela v naročje.«

(Se nadaljuje)