Modro poletje

Postopam po zeliščnem vrtu in tuhtam, katero od prelepih cvetočih rastlinic naj predstavim tokrat, pa zamahnem z roko in si rečem, jah, zakaj pa ne bi dveh modrih krasotic, ki obenem poskrbita za živahno in umirjeno poletje. Boraga in ožepek, tokrat nekoliko manj poglobljeno, upam pa, da vsaj malo uporabno.

Boraga za pogum

Boraga (Borago officinalis), zvezdna roža iz Orienta, sodi v družino srhkolistnic, a ni prav nič srhljiva. Prej nasprotno. Njeni zvezdasti sinje modri cvetovi so prava paša za oči in pomirilo za dušo. No, nekoliko bolj srhljivi so njeni mesnati kosmati listi in njeno debelo, prav tako zelo kosmato steblo. Sveži cvetovi borage se zelo dobro obnesejo kot dodatek solatam in napitkom, ki osvežijo poletne dni in večere. Posušeni cvetovi se uporabljajo za pripravo odličnega čaja, ki ga pripravimo v obliki poparka: dve žlički zeli poparimo s poldrugim decilitrom vode, pustimo stati deset minut, precedimo in pijemo. Ta čaj naj bi odganjal malodušnost, zaskrbljenost, tesnobnost in človeka opogumljal. Čaj uporabimo za obkladke, ki pomagajo pri vnetih očeh, zmanjšujejo bolečine in zdravijo vnetja. Za koristnega se bo izkazal tudi boragin kis: v steklenico natočimo jabolčni kis in vanj namočimo nekaj cvetočih vršičkov, zamašimo, pustimo stati na soncu osem dni. Ta kis ni le odlična začimba za solato, pač pa je v pomoč tudi pri nečisti koži. V ta namen ga vtiramo v kožo in pijemo razredčenega. Preganjal naj bi tudi prhljaj – dvakrat na teden si glavo umivamo z razredčenim boraginim kisom. Pri previsokem holesterolu nekateri svetujejo, da zjutraj na tešče pijemo razredčen kis v kozarcu mlačne vode. Boraga vsebuje majhno količino nenasičenih pirolizidinskih alkaloidov, ki so pritajeno strupeni za jetra. Zaradi slednjega dolgotrajna in čezmerna uporaba borage v prehrani in zeliščna raba nista priporočljivi. Kakopak naj se ji izogibajo tudi nosečnice in doječe matere.

Ožepek proti potenju

Medtem ko nas boraga navdušuje s svojimi svetlomodrimi, nas ožepek oz. izop (Hyssopus officinalis) s svojimi zalimi temno modrimi cvetovi. No, na naših zeliščnih vrtovih srečamo tudi ožepek v vijoličasti ali beli verziji. Listi so ozki suličasti in rahlo dlakavi. Na njih so žleze, ki dajejo ožepku značilen oster vonj, spominjajoč na poprovo meto. Lističe in mlade poganjke lahko trgamo sveže vse poletje. Če jih želimo posušiti, odrežemo zelišče tik pred cvetenjem. Za zdravilne namene uporabljamo celotno rastlino, ki jo naberemo med cvetenjem, ko vsebuje največ eteričnega olja. Rastlino porežemo kakšnih deset centimetrov nad tlemi. Aromatične lističe lahko v skromnih količinah dodamo sveži solati iz kumaric in paradižnika, omakam, fižolu in enolončnicam. Čaj iz ožepka pripravimo v obliki poparka: žličko do dve posušenega zelišča prelijemo s skodelico vrele vode, pustimo pokrito stati deset minut in odcedimo. Pijemo po požirkih do tri skodelice ne prevročega čaja na dan. Ta čaj je zelo uporaben v zdravilne namene, med drugim zavira čezmerno potenje, povečuje budnost, odpravlja kronično utrujenost, lajša tesnobo, odpravlja napetost in depresijo, pa tudi živčno in telesno izčrpanost … Uspešno uničuje glivice in viruse, zlasti se obnese proti okužbi s herpesom. Izkaže se tudi pri zasluzenosti dihal, bronhitisu, astmi, zdravi lokalna vnetja in odpravlja vetrove. Ožepku naj se odrečejo nosečnice in doječe matere, ljudje s povišanim krvnim tlakom in otroci.