Benečan v Kanalski dolini

Na nedavni maši v spomin na padle vojake v prvi svetovni vojni v kapelici Cappella Florit na koncu doline Zajzere/Val Saisere v Kanalski dolini sem po dolgih letih znova srečal župnika iz Ukev/Ugovizza Maria Gariupa, rojenega leta 1940 v slovenski Benečiji.

Vodenje ukovške fare, v katero sodi tudi nekdaj večinsko slovenska Ovčja vas, kjer je med raziskovanjem Julijskih Alp pogosto prebival Julius Kugy (po gorah ga je spremljal znameniti gorski vodnik Anton Oitzinger (1858–1944) je prevzel leta 1974. Za vzornike si je izbral zavedne slovenske duhovnike, kot sta bila na primer Rafko Premrl in Ivan Gujon, in v cerkvi ter v javnosti ohranjal slovenščino. Zaradi tega so ga nasprotniki slovenščine in Slovencev tudi grdo zmerjali in mu grozili z izgonom. Ko je leta 1974 v Ovčji vasi/Valbruna, kjer ima okrog 60 hišnih imen slovenske korenine in kjer je služboval in leta 1868 umrl župnik Jurij Prešeren, brat Franceta Prešerna, med mašo govoril tudi slovensko, ga je po maši čakalo v zakristiji sporočilo farnega sveta. Na njem je pisalo: Od danes naprej se bo pri bogoslužju v naši župnijski cerkvi govorilo samo po italijansko. V slovenskem jeziku je dovoljeno le petje! Župnik Mario se ni ustrašil. Čeprav je bila slovenščina v tistih letih izgnana iz javnosti, je skupaj s takratnim organizatorjem Slovencev v Kanalski dolini Salvatorejem Venosijem v okviru Cerkve in zasebno organiziral tečaje slovenščine in druge dejavnosti, s katero bi slovenščino rešila izumrtja.

V devetdesetih letih je preživel hudo nesrečo, saj je pri popravljanju strehe župnišča omahnil v globino. Pozdravil se je in je še naprej spoštovan dušni pastir v Kanalski dolini. Ko je avgusta 2003 deroč hudournik z Ukovške planine odnesel zvonik in del cerkve v Ukvah ter hudo poškodoval vas, je nesebično pomagal pri obnovi vasi in cerkve. Ukve so bile takrat podobne Logu pod Mangartom, v podivjani vodi pa je umrla znana Slovenka iz Ukev in pevka višarskega pevskega zbora Gerta Schnabl. Mario Gariup je tudi pisec knjig o zgodovini Slovencev v Kanalski dolini. Poleg knjig pa slovensko dušo doline prepričljivo dokazujejo tudi številni nagrobniki na pokopališčih na Trbižu, v Ukvah, v Ovčji vas, v Žabnicah in v Beli peči takoj za državno mejo pri Ratečah. Slovenski priimki so na njih zelo pogosti. Na primer Erlich, Wedam, Prešeren, Oman, Pleš, Koren, Testen, Benet, Furlan, Kopač itd.