Na posteljo v domu čaka dolga vrsta

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. junij 2007 / 06:00

V domovih za starejše v Sloveniji imamo 16.500 mest, na seznamih čakajočih na sprejem vanje pa je že 12.300 starejših, a odgovorni v državi ob tem in kljub nenehnim opozorilom ne kažejo nobenega vznemirjenja. Pogovor z Borisom Koprivnikarjem, predsednikom upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Kako dolgo mora danes star človek čakati na to, da bo sprejet v dom?

»Govorimo lahko le o številu čakajočih, težje pa o času, kdaj bodo lahko ti ljudje sprejeti v dom, saj je to v največji meri odvisno od tega, kako hitro se bodo mesta izpraznila. Slednje pa je žal odvisno od umrljivosti. Ko spremljam nekatere zavode, med njimi tudi škofjeloškega, ugotavljam, da se je umrljivost letos v primerjavi z lani razpolovila. Ob tem dejstvu se lahko čakalna doba na dom ne le podvoji, temveč celo potroji. Ne čudim se, da v domovih neradi govorijo o času, v katerem lahko sprejmejo čakajočega.«

Koliko ljudi v Sloveniji torej čaka, da bo dobilo mesto v enem od domov za starostnike?

»Te podatke sedaj lahko spremljamo po zaslugi skupne evidence in celo na naši spletni strani so objavljeni podatki. Od lani namreč spremljamo vse prošnje in imamo pregled, kolikšno je število čakajočih po vsej Sloveniji, po posameznih domovih, po regijah … Trenutna situacija je naslednja: v sistemu socialnih zavodov v Sloveniji imamo kapaciteto približno 16.500 mest, evidentiranih prošenj pa je 12.300. Med temi sicer niso zgolj taki, ki od danes do jutri potrebujejo sprejem v dom, dve tretjini pa jih je zagotovo. Število ljudi, ki potrebujejo domsko oskrbo, raste strahovito hitro. Ko smo lani začeli vnašati podatke, smo začeli s sedem tisoč prošnjami, letos jih je torej že 12 tisoč, razlog za to pa je kopičenje socialnih, demografskih in zdravstveni razlogov. Ljudje živijo dlje, v višji starosti imajo tudi več bolezni, zato vedno težje živijo sami in potrebujejo profesionalno pomoč, zato morajo v domove. Po drugi strani je vedno manj družin, ki so sposobni sami skrbeti za svoje starejše. O sprejemih v dom se odločajo v vsakem od socialnih zavodov posebej glede na potrebe, ki jih ima uporabnik. Nekdo denimo potrebuje sprejem v stanovanjski del, nekdo drug na negovalni. Na splošno pa velja, da je vedno več zahtev po negi, na prste rok pa lahko preštejemo starejše ljudi, ki ne potrebujejo zdravstvene oskrbe, temveč zgolj namestitev. Ko so pred desetletji gradili domove, so bile potrebe drugačne, to so bili nekakšni hoteli za malo starejše aktivne ljudi, danes pa je v njih večina ljudi v najzahtevnejši kategoriji nege. Ti domovi niso prilagojeni za izvajanje teko zahtevne nege, ni dovolj servisnih prostorov, pod silnimi pritiski za sprejem bolnih in potrebnih različnih oblik nege se še bolj izgublja nekdanja stanovanjska komponenta.«

Prebivalstvo se stara, novih domov za stare pa tako rekoč ne gradimo več. Je bilo v zadnjih letih sploh kaj odprtega?

»Od leta 1995 do 2005 je skupina starejših od 65 let, ki je naša ciljna skupina, narasla za več kot četrtino. To so veliki premiki, demografske projekcije pa kažejo, da bo v naslednjih 20 do 25 letih število starejših še hitreje naraščalo, okoli leta 2015 pa pričakujemo vstop povojne baby boom generacije v sistem. Tega se v državi danes nihče ne zaveda, sistem se nam že sedaj ruši, a nihče ne kaže zaskrbljenosti. Že če bi imeli pri 16 tisoč posteljah 1500 čakajočih, kar bi predstavljajo desetino kapacitet sistema, bi bilo treba narediti, kaj šele pri 12 tisočih čakajočih ob 16 tisočih kapacitetah. »Od 2001 do 2005 smo v okviru še prejšnjega nacionalnega programa varstva starejših zagotovili skoraj pet tisoč novih postelj. Po koncu tega obdobja je število čakajočih strašansko naraslo, a država v naslednjem srednjeročnem obdobju sploh ne načrtuje več gradnje domov, le oddajo koncesij, kar bo letos domovom prineslo zgolj 700 mest. To je odločno premalo, s čimer ne sledimo niti tekočemu prirastu, kaj šele nakopičenim problemom.«

Kaj bi bilo treba narediti?

»Najprej bi bilo treba povečati kapacitete. Pa ni največji problem dejstvo, da manjka mest za domsko varstvo, pač pa manjka tudi drugih storitev, pomoči na domu, dnevno varstvo, varovana stanovanja, stanovanjski domovi. Te oblike so v primerjavi z institucionalnim varstvom slabo razvite: na tri stanovalce domov imamo enega uporabnika storitev, kar je v državah s primerljivim zavarovalnim sistemom ravno obratno. Razlog pa je cena, saj je dom za uporabnika daleč najcenejša rešitev in tudi tu tiči razlog, da se domovi utapljajo v povpraševanju.«

Slišimo za možnost, da se bo vzpostavil sistem zavarovanja za pomoč na domu. Bi to uporabnikom približalo omenjene storitve?

»Že nekaj časa se pripravlja zakon za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki bi bil podobno kot zavarovanje za primer brezposelnosti, pokojninsko ali zdravstveni zavarovanje vključen v sistem obveznega zavarovanja. Ta zakon bi združil vse vire, iz katerih se sedaj financira oskrba starostnikov. Ker teh virov ni zadosti, se z možnostjo tega zavarovanja že dolgo odlaša in se na tem zakonu, kolikor jaz vem, ne dela prav intenzivno.«

Ena od rešitev je torej večje število postelj v domovih, vendar to najbrž še ni vse?

»Sistem institucionalnega varstva starejših je hudo tog in zahteva prilagoditev današnjih razmeram. Večina naših domov je še vedno javnih zavodov, ki okoli 60 odstotkov prihodkov dobijo s plačili naših stanovalcev ali njihovih svojcev in le v primerih, ko take možnosti ni, z doplačili občin. Drugih 40 odstotkov dobimo s plačili zavoda za zdravstveno zavarovanje. Iz državnega proračuna ne državni ne zasebni ne dobijo nič za tekoče poslovanje. Dobili naj bi za investicije, a za lani je bilo tega le 0,6 odstotka vseh prihodkov. Kot javni zavodi pa so kljub temu podvrženi vsej regulativi, ki velja za državno upravo, zaradi česar so precej neučinkoviti. Mi uporabnike neposredno sprejemamo, oni nam storitve neposredno plačujejo storitve, enako jim moramo te storitve prilagajati, po drugi strani pa nam država narekuje kadrovske standarde, cene, pri naložbah nismo samostojni, skratka vse to dela sistem še bolj tog, kot je že sicer. Največjo težavo predstavljajo kadri, ki niso prilagojeni današnjemu stanju v domovih. Imamo denimo že 40 odstotkov stanovalcev z diagnozo demence, (pred desetletjem jih je bilo zgolj desetina), za katere je treba zagotoviti posebne pogoje in drugačen kader kot za ljudi, ki lahko vzdržujejo socialno interakcijo z okoljem.«

Kakšna je vloga skupnosti socialnih zavodov pri reševanju teh težav?

»Smo združenje izvajalcev, ki opozarja državo in skuša vplivati na spreminjanje tega sistema. Ugotavljamo, da sistem institucionalnega varstva starejših že dolgo ne zagotavlja več niti enostavne reprodukcije. Domovi, ki jih imamo, niso več dobro vzdrževani, se ne obnavljajo, ne dograjujejo, ob tem obstaja strašansko veliko povpraševanje za domsko varstvo, ki bo ob prihodnjem demografskem boomu še večje, kar bo izjemno velik problem še obsežnejši. Ni mi jasno, kako lahko družba vse to mirno gleda. Družba se bo morala zavedati, da je starejših toliko več in njihove potrebe so toliko večje, da ob enakem angažmaju, ki je bi doslej, za to populacijo ne bomo mogli več skrbeti in bo treba nekaj ukreniti. Če se cene v domovih ne bodo dvignile, potem to vodi k propadu, a nepriljubljenih ukrepov, povezanih z višjimi cenami, se nihče noče lotiti. Ponavljam, da sedanjega tempa ne bomo več dolgo zdržali, Že sedaj nam socialne inšpekcije izrekajo ukrepe, ki jih ne moremo realizirati, celo zmanjševanje kapacitet, to pa težave še zaostruje. Zadnje čase občutimo hude pritiske iz bolnic in od svojcev za sprejem starih v domove. Toliko urgenc, kot smo jih letos dobili v enem samem mesecu, lani ni bilo vse leto. To kaže na to, da se v sistemu nekaj dogaja in da je prišlo do točke, ko bo treba nekaj storiti.«

Gorenjska je za Ljubljano po številu čakajočih na drugem mestu. Koliko ljudi čaka na domsko varstvo? Zakaj je tako?

»Koncentracija prebivalstva je večja, v teh okoljih je več urbanih središč in socialni učinek je večji, saj družine lahko manj poskrbijo za svoje starejše. Država je vsa leta gradila sistem v smislu enakomerne razporejenosti kapacitet. Gorenjska ima v domovih za starejše 993 mest, na sprejem pa jih po najnovejših informacijah čaka 1167. Problem je enako kot v Ljubljani, od koder je doma polovica vseh, ki v Sloveniji čakajo na domsko varstvo, v primerjavi z ostalo Slovenijo še večji, saj je čakajočih več kot vseh razpoložljivih zmogljivosti v domovih.«

Že dolgo opozarjate na te probleme?

»Res je, načrtno opozarjamo ministrstva, parlament, javnost, da je izvajalcev premalo in da imajo ti izredno slabe pogoje. Ko govorimo o cenah, gre za to, da z njimi ne bomo mogli več dolgo držati sistema v kondiciji. Iz rok v usta dolgo ne bo več šlo. Sedaj je tako, da z razpoložljivim denarjem kupimo hrano za domove, poravnamo nujne stroške, izplačamo plače in druge nujne socialne pravice, potem pa nam že zmanjka za investicije, izobraževanje, skratka vse, kar je osnova za razvoj sistema. Kondicija sistema nam strmo pada, povpraševanje pa strmo narašča. Za 3.100 tolarjev na dan, kolikor nam še vedno priznajo ceno osnovne oskrbe, danes domovi ne morejo več ponuditi celodnevne oskrbe. Sicer se mi zdi prav, da država nadzira cene oskrbe v domovih, saj gre za storitev javne službe, ki ne more biti prosto na trgu, vendar bi morala biti realna, ne pa da nam ne priznava cene, za katero nam je sama oblikovala elemente. Takšen asketski tempo se nemara da zdržati eno leto, ampak pri nas to traja že od leta 2001. Na takšen način se odraža odnos družbe do starih. Ob tem pa nima ta država nobenih pomislekov, ko kupuje oklepnike. Izračunal sem, da bi za ceno enega samega oklepnika zgradili dva domova za stare. Vem, da je nakup vojaških vozil cena našega članstva v zvezi NATO in naše varnosti, toda ob tem bi vseeno pričakoval, da država pokaže nekaj več razumevanja za problematiko starejšega prebivalstva. Ob sedanjem stanju lahko v domove sprejemamo samo še najnujnejše primere, pri tem pa delamo krivico tistim, ki so še razmeroma zdravi in bi nemara tudi živeli v domovih. Ker pa se še lahko oskrbujejo, posebne komisije za sprejem v dom običajno odločijo, da ti ljudje lahko še malo počakajo, ker je na drugi strani treba zadostiti pritiskom iz bolnišnic in od svojcev za hudo bolne in nujno potrebne nege.«