Nekoč sta bili dve koči

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 4. december 2011 / 06:00

Golica (1835 m) - Jesenski vzpon na karavanško damo. Njeno okolico v pomladnem času prekrivajo preproge narcis oz. ključavnic, jeseni pa je pogled v dolino velikokrat pogled v dolino sladkorne pene.

Golica, karavanška dama, ki vsako leto, predvsem v mesecu maju, ko cvetijo narcise, privabi ogromno - ne le planincev, tudi običajnih izletnikov, je bila že nekdaj zaradi edinstvene flore pogosto obiskana. Na njenem temenu se je pisala tudi zgodovina Slovenskega planinskega društva. Na mestu današnje koče je leta 1892 Kranjska sekcija Nemško avstrijskega društva zgradila kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zabolelo slovenske planince. Po ustanovitvi kranjskogorskega okraja Slovenskega planinskega društva leta 1903 so se odločili, da na vrhu Golice postavijo kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev Francu Kadilniku (1825-1908). Med obema vojnama je obe koči upravljala Jeseniška podružnica SPD, leta 1943 pa so ju partizani požgali, da ne bi služili Nemcem za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih spodnje koče zgradili novo planinsko kočo.

Če prihajamo iz kranjske smeri, avtocesto zapustimo na Lipcah in se skozi Jesenice peljemo do križišča, kjer nas smerokaz usmeri desno do Planine pod Golico. Čaka nas sicer asfaltirana, a vseeno rodeo cesta, nujno potrebna obnove. Peljemo se skozi naselje mimo nekdanjega Hotela Belcijan. Nadaljujemo po makadamu, ko na levi strani vidimo manjše parkirišče. Čaka nas nekaj hoje po asfaltu, mimo turistične kmetije Betel in mimo Fenca, kjer zavijemo desno na travnik, po katerem je speljana ozka steza. Prehodimo travnik, ko se pot začne zložno vzpenjati skozi gozd in nas pripelje do makadamske ceste. Na cesti gremo desno in v nekaj korakih se levo odcepi strma steza med skalami do tovorne žičnice, ki oskrbuje Kočo na Golici. Ob žičnici je smerokaz dveh poti; obe peljeta na Golico, le da je ena označena kot zahtevna, zimska pot. Mi bomo krenili kar po običajni, desni poti. Vzpenjamo se skozi redek gozd, pot je mestoma precej strma. Ko dosežemo skalno gozdni pomol, na svoji levi že vidimo Kočo na Golici. Na koncu pomola pot zavije levo in preči pobočje, nato pa se strmo vzpne do Koče na Golici. Do sem smo potrebovali približno uro in pol.

Od koče nadaljujemo proti severu v smeri markacij. Pot se v okljukih strmo dviguje po travnatem grebenu. Po dežju ali ko zmrzal popusti, je precej blatna, zato previdno, ker lahko hitro zdrsnemo. Ko dosežemo vrh grebena, sledimo stezi levo, ki nas po približno 15 minutah pripelje na vrh Golice.

Vrh Golice je izredno razgleden; proti vzhodu je Struška z Belščico in plečatim Stolom, v daljavi se vidi Košuta. Pogled na jugovzhod pelje prek gorenjske ravnine do Ljubljanske kotline vse tja do Snežnika. No, v teh meglenih dneh doline ne bomo videli, v daljavi bo le drobna vršna piramida najvišjega vrha Krasa. Na drugi strani gornjesavske doline je Mežakla z Jerebikovcem, za njim pa kraljestvo, ki mu ni para: Triglav z Rjavino, Cmirom, Stenarjem, Škraltico, Kukovo špico, Špikom. Greben Golice se proti zahodu nadaljuje proti Dovški babi in Kepi. Pogled na sever je pogled na dolino Rož in celovško kotlino s Celovcem in Vrbskim jezerom. Ob jasnem vremenu vidimo tudi Nizke in Visoke Ture z Velikim Klekom.

Možnosti za sestop je več. Lahko sestopimo na Jekljevo sedlo in od tam nazaj do Koče pod Golico, potem pa po poti vzpona. Obstaja tudi daljša varianta prek Rožce nazaj do Planine pod Golico. A kar po običajni poti vzpona bi sestopili nazaj do Planine pod Golico? Tudi prav. Važno je, da smo dihali svež zrak.

Nadmorska višina: 1835 m

Višinska razlika: 855 m

Trajanje: 3 ure in 30 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici