Pa še sivka za domov

Semenj sivke torej in na njem ta čudežna rastlina ponujana na tisoč in en način. Če sem že omenjal številne kozmetične in prehranske izdelke, ki jim Francozi na tak ali drugačen način dodajajo sivko, naj se tokrat spomnim še na drugo polovico semanjih stojnic, ki so imele s sivko skupnega predvsem to, da so se na njej prodajali izdelki v sivo vijoličnih barvah in niso bili niti za mazat' niti namazat', kaj šele za zmazat. Številne slike: na platnu, strešnih opekah, kamnu, deščicah, keramičnih ploščicah, množica malih in velikih vijoličastih blazin in blazinic, plišasti medvedki (vijoličasti seveda), lutke, ki ponazarjajo podeželska dekleta, velik izbor vaz, keramičnih krožnikov, skodelic, pa jedilni pribori, stenske ure, predpasniki … Ni da ni. Samo denarnici je treba dati nekaj svobode.

Pritegnil me je mož, ki je na koncu stojnic povsem umirjen stal ob dveh velikih sodih oziroma kotlih, razlagal o tekočini, ki je pritekala, natančneje povedano kapljala iz cevke v manjši lonec spodaj. Tole bo pa žganjekuha, mi že celo življenje Gorenjcu najprej pride na misel. Destilacija že, ampak ne jabolk ali hrušk, ampak sivke. Vsem, ki so povpraševali, za kaj gre, je dobrodušno razlagal o postopku destilacije. Ker smo znali francoščine zgolj za preživetje, sicer nismo kaj dosti razumeli, bil pa je prav prijeten občutek, ko smo s prstom ujeli kakšno kapljico lepljive tekočine iz cevčice. Tisto sivkino olje, ki sem si ga pomazal na zapestje, mi je dišalo še celo popoldne. Prav hecna pa je bila gneča nekaj metrov dlje, kamor so domačini pripeljali voz sivke, najbrž nekoliko slabše kvalitete, naj si je ljudje naberejo, kolikor hočejo. Tudi naše punce so si naredile vsaka svoj »šopek«. V vsakem od spačkov je bil vsaj en tovrsten zavitek v vrečki, da ni bilo preveč močnega vonja. Ko smo po dveh tednih prišli domov, je plesen opravila svoje. Toliko o naši sivki.