Slovenci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. maj 2011 / 06:00

Po zunanjem videzu skromna broširana knjiga in v njej sedemnajst esejev. Fontana slovenskega sna: zgodba o enkratni slovenski skupnosti, ki je vzniknila in poniknila v kalifornijskem mestu Fontana. Nenavadni primer Matta Cvetiča: ta mož slovenskega rodu je bil v letih McCarthyjeve gonje proti komunistom agent FBI med ameriškimi komunisti. Zadnji dnevi Františka Čapa: zgodba o filmskem režiserju češkega rodu, ki je Slovence učil, kako se dela filme (njegova je kultna Vesna, 1953). Cankar ni Shakespeare – je svoj čas zatrdil nadškof Rode, Štefančič pa z njegovo tezo polemizira. Očetov naših imenitna dela: poskus odgovora na vprašanje, zakaj ljudje v Sloveniji raje postanejo gangsterji kot umetniki. Panični kristal konservativnosti – Štefančičeva reinterpretacija arhetipske polemike Mahnič-Tavčar. Fašizem ali revolucija – poskus razlaga te dileme na primeru po krivem pozabljenega romana Vladimirja Levstika (Višnjeva repatica, 1920). Cinizem in zavest bivših komunistov – cinizem kot drugi obraz razredne zavesti, prikazan na primeru legendarnega filma Dušana Makavejeva (W. R. – Misterij organizma, 1971). Boj s Hitlerjem – avtorjev odziv na izid prevoda Mein Kampfa v slovenščini. Končna rešitev slovenskega vprašanja – kritika filma Alberta Negrina (Srce v breznu, 2005). Ko je kri klicala kri: povojni poboji so posledica medvojnih, »anatomija Starega piskra je ključ do anatomije Teharij«. Pošasti – o slovenskosti fenomena Metoda Trobca. Morilci – o kriminalki med Slovenci. Zakaj so slovenske knjige tako debele – poskus odgovora na to vprašanje. Slovenski nogomet in duh antične tragedije – o slovenski nogometni »eksploziji«. Mož, ki je preveč vedel: Taras Kermauner. Mož, ki je preveč videl: Vilko Filač, direktor fotografije.

Teh sedemnajst esejev je avtor Marcel Štefančič, jr., združil v knjigo z naslovom Slovenci. V gornjem odstavku sem povzel le naslove in dodal namig na vsebino. Če bi hoteli povzeti še vse, kar je v knjigi zapisanega o Slovencih in naših posebnostih, o svojevrstni anatomiji slovenstva, bi rabili več prostora. Ne gre za nekaj šablonskih ugotovitev, temveč za cel spekter avtorskih pogledov. Ko sem nekoč enega naših duhovnikov, ki je bil po rodu Bohinjec, služboval pa med Žirovci, vprašal, kaj je enim in drugim skupnega, jih je primerjal z orehom – na zunaj trda lupina, znotraj pa mehko in užitno jedro. Taka oznaka seveda velja za vse hribovce in rovtarje, ne le za imenovane. Štefančič Slovencev ne opredeljuje na ta način – šablonsko, temveč opisno, razlagalno, z vrsto izvirnih pogledov in vsebinskih odtenkov.

Za primer navedimo odlomek iz njegove analize slovenskega nogometnega fenomena. V času Jugoslavije je veljalo, da Slovenci sploh nismo nogometni narod. »Potem je slovenska reprezentanca eksplodirala – in ostalo je zgodovina. Nacionalni konsenz je bil tu. Če bi Slovence vprašali, kaj si bolj želijo, da bi jih pobral rak ali meteor, si ne bi bili enotni. Ko pride do slovenske nogometne reprezentance, ni nobene dileme. Da se je nogomet pri nas iz najbolj 'tuje' prelevil v najbolj našo stvar, je vsekakor fascinantno, obenem pa tudi zelo poučno, saj kaže, da je narava slovenske nestrpnosti zelo oportunistična, zelo spremenljiva in zelo podkupljiva. Skratka, veličina slovenske nogometne reprezentance je v tem, da je Slovence navdušila za 'tujo' stvar, za 'tuj' ritual, za 'tujo' navado – Slovence je vsaj v enem aspektu naredila bolj strpne. Prevzgojila jih je. Na bolje. Čudežno!« Nogometne idile ni skalil niti konflikt med Zahovičem in Katancem, bila sta eno. »Eno sta bila v smislu, kot sta bila eno John Lennon in Paul McCartney. Ali pa Fred Astaire in Ginger Rogers. In yin in yang. Alternativa Zahovič/Katanec je bila tako lažna kot alternativa Lennon/McCartney. Toda Slovenija je alternativo vzela zares – in tako smo poslušali o carjih in kupih dreka, pizdah in virtuozih, ščenetih in narcisih, genijih in otroškem vrtcu, petelinih in bojnih sekirah, zavesti in ponosu, rulanju in rolanju, Kalimeru in potopljenih zvezdah, zakompleksanosti in napihnjenosti, balkanskem primitivizmu in podlosti, izdaji in novinarskih mrhovinarjih, ritih in prodanih tekmah, ZZtopu in ZZpotopu. Slovenija je mutirala v nogometno slačilnico, pri čemer ni bilo jasno, zakaj je bila tako zgrožena in šokirana nad njunim nivojem komuniciranja, če pa sta pravzaprav komunicirala na njenem nivoju.« Slovenija kot nogometna slačilnica – ne zveni to precej aktualno?