Škodo naj plača tisti, ki jo je zakrivil

Poletni čas naj bi bil čas sprostitve in bežanja od vsakodnevnih problemov, ki nas tarejo. V skladu z novinarskim izrazoslovjem naj bi bil to čas »kislih kumaric«. Vendar to ne velja več, kot vse manj velja, da je pomlad pomlad, jesen jesen in zima zima. Ni več tistih meja, ki smo jih bili vajeni. Zato sem tudi jaz opustil misel, da bi za temo svojega prispevka izbral kaj lahkotnejšega, in se odločil, da bom bralcem predstavil drugo plat zvona članka B. Grimsa z naslovom Naj plačajo odškodnine tisti, ki so lagali, da jih ne bo.

Avtor članka priznava, da je po krivdi države posameznikom (izbrisanim) zaradi njenega ravnanja nastala škoda. Vendar se zadeve loteva z napačne strani. Ves čas govori le o posledicah, to je o škodi, nič pa ne reče o vzroku nastanka te škode. To je razumljivo, saj je izbrisane zakrivila tranzicijska desnica, ki ji pripada, zato sedaj tranzicijski levici nalaga, da naj bi plačala škodo, ki jo je zakrivila njegova plat zvona. To pa je bila takratna Demosova vlada na čelu z Lojzetom Peterletom ter ministroma Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo. Že od rimskih časov, pa tudi že prej je veljalo načelo, da škodo povrne povzročitelj ali pa v njegovem imenu nekdo drug. To je danes osnovno civilizacijsko načelo, po katerem se je ravnalo tudi mednarodno sodišče za človekove pravice. Ne poznam Grims–Bohinčevega ustavnega zakona, saj ni bil javno objavljen. Zato o njem tudi ne morem nič reči. Reči ne morem nič tudi o tem, kako bi tak zakon prestal mednarodno presojo. Če bi storil to, potem bi seveda delal konkurenco »šlogarcam«, to pa ni moj namen. Tako kot je nedostojno sedaj ugibati, kot to počne B. Grims, katera številka izbrisanih je prava in katera prenapihnjena. To je stvar nadaljnjih sodnih postopkov. Vendar bo to možno le, če bo sedanja oblast v skladu z navodili mednarodnega sodišča sprejela ustrezen zakon o reševanju teh pravnih zadev in finančnih posledicah lastnega ravnanja. Če tega oblast ne bo storila, potem se ne smemo čuditi, da se bodo oškodovanci neposredno obrnili na mednarodno sodišče in tam prišli do svojih pravic. Izjave Janše o sabotaži slovenskih financ in ministra Gorenaka, da ni denarja za reševanje sodnih odločb, ne peljejo do razumne rešitve, izpodkopavajo pa temelje pravne države, na kar je povsem upravičeno že opozoril predsednik Türk. Ve se, kaj takšno stališče sedanje oblasti pomeni za ugled Slovenije in ve se tudi, kakšne so možne sankcije za neizvrševanje odločb mednarodnega sodišča za človekove pravice. To ve tudi SDS-ovska (z) družba, vendar zaradi sovraštva do neslovencev in drugače mislečih noče popustiti, kljub temu da se zavedajo vseh posledic svojega ravnanja.

Enako počne tudi avtor članka B. Grims, ki nas straši, da bo država zaradi izbrisanih pahnjena v dolgotrajno recesijo, v slabšo zdravstveno varstvo, nižjo kvaliteto šolstva, nižje pokojnine, skratka v nižjo kvaliteto življenja, vse to za to, da bi tranzicijska levica kupila nove volivce. Ta trditev je enaka, kot če bi zatrjevali, da so tranzicijska levica in izbrisani krivi za potrese, za povodnji, za izgube bank za strankarsko nastavljanje odgovornih kadrov, ki so dobra podjetja spravili na beraško palico, itd. Marsikdo tudi od bralcev taki demagogiji naseda, ne da bi se pri tem vprašal, kaj bi storil sam, če bi se mu zgodilo enako kot izbrisanim. In kaj lahko se mu to tudi zgodi, če ne bo razmišljal z lastno glavo, misleč, da se mu to ne more zgoditi. Morda ne enako, pač pa kaj drugega enako usodnega.

P. S.: Me zanima, kaj bi storili B. Grims in tisti, ki verjamejo njegovemu nakladanju, če bi jim država nezakonito porušila dom, nato pa sprejela zakon, da se jim ne plača nič, ker ni denarja, ali pa le eno desetino škode. In prav privoščil bi jim, da se jim to zgodi.