Društvo živih kolesarjev

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 5. maj 2015 / 22:48

»Tisti, ki mu je iskreno do prijateljstva, se ne poteguje, da prijatelja dobi, marveč da postane prijatelj.« Albert Simonin

Zato kolesarji Gorenjskega glasa vsak torek na svojo kolesarsko vadbo odrinejo že osmo sezono. Kolesarske prijatelje je težko imeti. Veste, nekateri športi so gojišče samozavestnih, egoističnih ljudi. Kolesarstvo je tako. Poznavalci ga postavljajo med moštvene športe, vendar ti nobeno moštvo ne more pomagati, ko se klanci spremenijo v zid. Ko te dež pere več kot šest ur, ko so ceste tako spolzke, da vidiš le lastno kolo in zavore. Moštveni je toliko, da ti prijatelj, ki je na isti cesti, vendar na svojem kolesu, ponudi pomoč, ko te veter neusmiljeno potiska nazaj; ko ti zmanjka hrane, ti nekdo, ki te ima rad, odlomi delček svoje banane, energijske ploščice ali odstopi požirek iz »bidona«. Moštveni je toliko, kot reče trener, ki ve, da ti za tvojo uslugo lahko plača.

V našem društvu smo se izoblikovali ljubiteljski kolesarji, ki svet vidimo (prej ga nismo) s kolesa drugače. Verjetno ste gledali z oskarjem nagrajeni film Društvo mrtvih pesnikov. Zgodba o učitelju, ki svoje učence navdušuje s poezijo. Njihova šola življenja jih uči tradicije, časti, discipline in izvrstnosti. Carpe diem – izkoristi dan – je njihove šole moto. Vendar jih učitelj uči življenja skozi poezijo. Nekega dne mora vsak učenec stopiti na šolsko klop – da bi videl, kako je življenje videti od zgoraj ...

Mi smo pred osmimi leti sedli na sedež kolesa, da bi videli, kako je življenje videti od zgoraj. Robin Williams, pokojni ameriški filmski igralec, v Društvu mrtvih pesnikov igra učitelja. Slučajno ali ne – Robin je bil tudi strasten kolesar. V svoji zbirki je imel več kot tisoč najrazličnejših koles, največ unikatnih specialk. Kolesaril je vsak dan, če je le čas dopuščal, in nekoč je izjavil, da vsakič, ko se spomni na vlogo v tem filmu, se spomni tudi fantov v kateri koli kolesarski ekipi, moštvu. Nekoč je dejal, da je kolesarjenje še najbližje letenju ...

Film je sicer tragičen, naša druženja pa daleč od tega. Do tragedije hvala bogu še ni prišlo in trudimo se, da je niti izzivamo ne, ker dobro vemo, kakšen je današnji promet. Naše društvo je ustvarilo trdno jedro kolesarjev, ki vsak torek pridejo, se zberejo, pripravijo in gredo na kolesarsko druženje. Vendar tu ne gre zgolj in samo za kolesarjenje, gre tudi za to, da se naučimo o vsem, kar kolo kolesarju ponuja. In to še zdaleč ni samo prevoz od ene do druge točke. Vesel sem, da nam je uspelo zbrati prijatelje zelo različnih starosti, zelo različnih življenjskih navad. A ko pride torek, smo pod čeladami enaki. Nekateri odstopajo s svojim »pumpanjem« ega in ne samo gum, vendar se vsakič znova spustijo v normalen tok vsakdana. Nekateri so ležerni do popolnosti, vendar se vsakič znova znajo priključiti nazaj v vsakdan. Nekateri pa so samo tiho in sledijo gumi pred sabo, vendar so vsakič, ko jih potrebuješ, kot prva pomoč v avtu vedno pri roki.