Želja za novih trideset

Cerkveni ženski pevski zbor Andreja Vavkna je praznoval trideset let delovanja. Pogovarjali smo se z dirigentom Damijanom Močnikom ter pevkama Irmo Močnik in Natašo Zorman.

Obletnico je zbor pred nedavnim sicer z malenkos­tno zamudo praznoval že v svojem enaintridesetem letu delovanja s slavnostnim koncertom v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v domačih Cerkljah. Pevke so se predstavile z odličnim programom predvsem tujih avtorjev ter avtorskim delom njihovega dirigenta Damijana Močnika, v goste pa so povabile tudi mlade pevske moči iz Cerkelj. Prav tu so nekoč začele tudi Vavknove pevke. Najprej otroški, nato mladinski, večji del zborovske zgodovine pa piše Ženski pevski zbor Andreja Vavkna. »Punce smo v otroškem cerkvenem pevskem zboru začele v zgodnjih najstniških letih, tedanji kaplan Matija Selan nas je tiste, ki smo imele dovolj posluha, izbral v zborček, v katerem so bili prva leta, dokler so imeli še otroške glasove, tudi fantje. Najprej smo prepevali v cerkvi pri mašah. Na zbor smo zelo radi hodili, saj je bilo to za nas tudi druženje in način preživljanja prostega časa,« se spominja prvih let sopranistka Nataša Zorman, ena izmed pevk, ki so pri zboru od vsega začetka. Zborček je takoj začel peti dvoglasno, kljub temu da se je večina izmed njih not učila šele na pevskih vajah. Irma Močnik, ena od pevk z glasbeno izobrazbo, se spominja, kako so že prvo leto delovanja na pomlad pripravili Koncert mavričnih pesmi, ki jih je v reviji Mavrica za cerkvene pevske zbore objavljal Matija Tomc. V prvih letih je v zboru prepevalo več kot štirideset otrok.

Po treh letih je zbor prevzel Damijan Močnik, takrat še dijak na Srednji šoli za glasbo in balet v Ljubljani. »Damijan je z nami preizkušal, kaj in koliko zmoremo,« o tem, da je zbor, ki je medtem postal mladinski, bil neke vrste poligon za njegovo ustvarjanje, pove Zormanova. Prav to je bila tudi ena izmed prednosti zbora, ki je zelo hitro napredoval. »Bili smo njegov medij, vse je preizkusil skozi nas, od visokih sopranov do disonanc, in ni bilo vedno lahko, smo se pa punce prav v tem obdobju pevsko »naredile«,« razmišlja Močnikova. Z zborom se je učil tudi dirigiranja in kompozicije, pisal je priredbe …, punce so repertoar cerkvenih pesmi razširile z ljudskimi ter novimi skladbami Strmčnika, Trošta, prav tako pa je Močnik izbiral med zahtevnejšimi skladbami tujih skladateljev. Ni manjkalo tudi prvih izvedb pesmi. »To je bil moj prvi pravi zbor, vedel sem, s kom delam in koliko punce zmorejo. S prvimi pohvalami so se povečale tudi naše ambicije. Začeli smo sodelovati z orkestrom, pripravili smo nekaj vokalno-inštrumentalnih projektov in šli tudi v Maribor na Našo pesem,« poudarja Damijan Močnik. Vavknove pevke so bile prvi cerkveni zbor, ki je nastopil na prestižnem tekmovanju slovenskih zborov, dvakrat tudi v mednarodni izvedbi. V treh nastopih so prejeli zlato in dve srebrni plaketi, osvojili so tretjo nagrado v tekmovanju za Veliko nagrado ter bili trikrat najboljši ženski zbor tekmovanja. »Prav zanimivo je bilo slišati na razglasitvi zbore, ki so prihajali z Dunaja, Prage …, mi pa iz nekih malih Cerkelj,« se v en glas spominjajo sogovorniki. Leta 2002 se je na prestižnem tekmovanju radijskih zborovskih posnetkov »Let the peoples' sing« v Londonu zbor kot predstavnik Slovenije uvrstil v polfinale. Sodelovali so s tujimi zbori, na zborov­skih simpozijih …

Najbolj bogata zborovska leta so bila prav do njihove dvajsetletnice. Kasneje je intenzivnost nekoliko popustila, punce so postale žene in matere, a zbor je kljub temu vsa leta vztrajal pri svojem delu. »Nekoliko smo zmanjšali tempo, saj se nam zdi pomembno, da zbor deluje naprej. Veste, kako je, če lok napneš preveč, ta poči. Zato prilagajam program našim zmožnostim, pojemo pri mašah, na revijah, pri različnih slavnostnih dogodkih in še vedno vzdržujemo nivo, ki nam pristoji. Smo dober zbor,« se zaveda Močnik. Cerkveni ženski pevski zbor Andreja Vavkna je hkrati tudi nekoliko razvadil domače občinstvo, ki sprejema le najboljše.

Trenutno v zboru poje devetnajst pevk, od tega jih je polovica od vsega začetka. V zadnjih letih se je pridružilo tudi nekaj novih pevk. V programu imajo več kot tristo skladb in v strokovni javnosti še vedno veljajo za prvi cerkljanski zbor. Žal pa zbor v občini zaradi različnih razlogov kljub temu ne igra posebej velike kulturniške vloge. Delujejo brez kakršnih koli dotacij z lastnimi prispevki, ponosni pa so na župnika, ki jim za vaje daje cerkveno pevsko sobo. Zbor druži tako njegova bogata zgodovina kot pogled v prihodnost. »Predvsem pa smo že vsa ta leta dobre prijateljice,« v en glas potrdita Nataša in Irma. Ne, brez vaj in zbora pač ne gre.