Otroška peresa

V nesreči nisi sam

Torkovo jutro se je začelo normalno. Vstal sem, šel v šolo in niti slutil nisem, da se bo ta deževen torek sprevrgel v pravo moro. Tako močno je deževalo, da je okoli 13. ure voda prestopila bregove, terjala celo življenja in ljudem v Železnikih in okolici, življenje obrnila na glavo. Nekateri so ostali brez vsega. Tako je bilo tudi pri stricu, ki mu ni ostalo drugega kakor, hvala Bogu, suho stanovanje. Vedeli smo, da potrebuje pomoč. Že v sredo sva se z atijem odpravila s traktorjem k njemu. Začelo se je čiščenje avtomehanične delavnice, iz katere je odneslo ogromno orodja, zatem okolice in kar je temu sledilo. Delali smo od jutra do večera. S samokolnico sem vozil blato v rečno strugo in pral naneseno mivko in mulj. Pomoč je prišla od vsepovsod. Gasilci z Vrhnike, sosedje, prijatelji, slovenska vojska, sorodniki … S skupnimi močmi nam je do danes uspelo očistiti skoraj vse. Ljudje so pomagali tudi z denarjem, da lahko kupi vsaj avto, ki mu ga je odneslo. Za konec bi povedal samo še to, da je Slovenija zelo majhna, a ljudje so v težkih trenutkih pripravljeni popustiti svoje delo in priti na pomoč tistim, ki so pomoči potrebni.

Urban Pintar, 7. c, OŠ Železniki

Pomoč sorodnikom

Dan po poplavah sem šel pomagat stari mami. Tam so imeli v hiši skoraj dva metra vode. Pet centimetrov je manjkalo, pa bi jim zalila prvo nadstropje. Nesli smo jim vodo in kruh ter jim kupili škornje, ker jim je voda vse odnesla. Iz hiše smo nosili blato. Pomagali so tudi sorodniki iz Martinj Vrha. Imeli smo tudi traktor, da je bilo lažje pospravljati blato izpred hiše. Iz hiše smo znosili stvari, kar jih je še ostalo. Oblačila smo najprej oprali v studencu. Zvečer smo se izmučeni od dela peš odpravili domov. Hitro smo šli spat, saj nas je čakal nov dan za pospravljanje. Te poplave si bom zapomnil za vse življenje.

Luka Romič, 5. a, OŠ Železniki