Ta čudovita sivo vijoličasta polja

Čas je že bil, da se z Alp in Visoke Provanse (ta francoski departma se že od Napoleona naprej imenuje Alpes-de-Haute-Provence) spustimo nekoliko nižje proti zahodu v departma Vaucluse, v deželo sivke, dobrega vina in oljčnih nasadov, domovine rdeče-rjave okra barve, številnih malih utrjenih vasic na hribih, pa zgodovinskih »spominov« na rimske čase in še česa …

Presenečen bi bil, če bi bila prva asociacija povprečnega Slovenca ob omembi pokrajine Provanse kaj drugega kot znamenita »roža« sivo vijolične barve, imenovana sivka ali lavanda (strokovni botanični izraz je lavandula). Sivka sicer raste povsod po Sredozemlju, saj uspeva predvsem tam, kjer je veliko sonca, Francozi pa so iz nje očitno tudi v uporabnem smislu znali potegniti največ. Ne le njihova industrija parfumov, saj je sivka uporabna za marsikaj. Kakorkoli že, v Provansi je res veliko nasadov sivke, ki so poleg njene »industrijske vrednosti« tudi sicer ena izmed prvovrstnih, pa recimo temu turističnih, atrakcij. Dokler ne vidiš, preprosto ne moreš vedeti, kako čudovit je pogled na širna vijolično siva polja, ki se raztezajo po gričevnati pokrajini od tvojega pogleda proti neskončnemu obzorju. Nič čudnega torej ni, da imamo Slovenci, kadar se odpravljamo v ta del Francije, najprej v mislih, kje bomo lahko videli polja sivke in na licu mesta poduhali to famozno rastlino, če res diši tako, kot pravijo.

Tako smo se tisto julijsko nedeljo s planote in nacionalnega parka Verdon le spustili navzdol v gričevnato pokrajino, polno sivkinih polj. Vijolične poglede je sem in tja prekinila neskončna rumena sončničnih polj, nižje smo se spuščali, bolj so v prvi plan prihajali tudi skrbno obdelani vinogradi. Jožica (kot se je prijelo ime za našo GPS napravo) nas je kot nalašč tokrat vodila po stranskih cestah, zato smo res lahko uživali v pravi Provansi. Seveda smo na mestu, kjer je bilo mogoče zapeljati nekoliko »v njivo«, naredili postanek in se zapodili tja med nizko, do pol metra visoko, v ravne vrste posajeno vijoličasto grmičevje. Kot rečeno, duhat in fotografirat. In nič potrgat za domov. Ker smo se znali obnašati kulturno, nam je naključje potem v mestu Valensole postreglo s Praznikom sivke, nekakšnim semnjem, na katerem so si naše punce lahko nabrale sivke, kolikor so hotele. V stoterih oblikah.