Naj kdo reče, kar hoče, ampak tale sivka res lepo diši. (Foto: Darja Stare)

Ta čudovita sivo vijoličasta polja

Čas je že bil, da se z Alp in Visoke Provanse (ta francoski departma se že od Napoleona naprej imenuje Alpes-de-Haute-Provence) spustimo nekoliko nižje proti zahodu v departma Vaucluse, v deželo sivke, dobrega vina in oljčnih nasadov, domovine rdeče-rjave okra barve, številnih malih utrjenih vasic na hribih, pa zgodovinskih »spominov« na rimske čase in še česa …

Presenečen bi bil, če bi bila prva asociacija povprečnega Slovenca ob omembi pokrajine Provanse kaj drugega kot znamenita »roža« sivo vijolične barve, imenovana sivka ali lavanda (strokovni botanični izraz je lavandula). Sivka sicer raste povsod po Sredozemlju, saj uspeva predvsem tam, kjer je veliko sonca, Francozi pa so iz nje očitno tudi v uporabnem smislu znali potegniti največ. Ne le njihova industrija parfumov, saj je sivka uporabna za marsikaj. Kakorkoli že, v Provansi je res veliko nasadov sivke, ki so poleg njene »industrijske vrednosti« tudi sicer ena izmed prvovrstnih, pa recimo temu turističnih, atrakcij. Dokler ne vidiš, preprosto ne moreš vedeti, kako čudovit je pogled na širna vijolično siva polja, ki se raztezajo po gričevnati pokrajini od tvojega pogleda proti neskončnemu obzorju. Nič čudnega torej ni, da imamo Slovenci, kadar se odpravljamo v ta del Francije, najprej v mislih, kje bomo lahko videli polja sivke in na licu mesta poduhali to famozno rastlino, če res diši tako, kot pravijo.

Tako smo se tisto julijsko nedeljo s planote in nacionalnega parka Verdon le spustili navzdol v gričevnato pokrajino, polno sivkinih polj. Vijolične poglede je sem in tja prekinila neskončna rumena sončničnih polj, nižje smo se spuščali, bolj so v prvi plan prihajali tudi skrbno obdelani vinogradi. Jožica (kot se je prijelo ime za našo GPS napravo) nas je kot nalašč tokrat vodila po stranskih cestah, zato smo res lahko uživali v pravi Provansi. Seveda smo na mestu, kjer je bilo mogoče zapeljati nekoliko »v njivo«, naredili postanek in se zapodili tja med nizko, do pol metra visoko, v ravne vrste posajeno vijoličasto grmičevje. Kot rečeno, duhat in fotografirat. In nič potrgat za domov. Ker smo se znali obnašati kulturno, nam je naključje potem v mestu Valensole postreglo s Praznikom sivke, nekakšnim semnjem, na katerem so si naše punce lahko nabrale sivke, kolikor so hotele. V stoterih oblikah.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / sreda, 7. maj 2008 / 07:00

Veseli in pojoči

Minuli teden je v največjem kontejnerskem naselju minil v dobrem in veselem vzdušju.

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / ponedeljek, 9. januar 2012 / 07:00

Anketa: V Pirničah dočakali avtobus

S 3. januarjem je začela voziti nova linija mestnega potniškega prometa številka 15 (Stanežiče-Zgornje Pirniče). V četrtek je bil slavnostni dogodek na končni postaji pri gostilni Mihovec v Zg. Pirnič...

Jesenice / ponedeljek, 9. januar 2012 / 07:00

Loto dobitek obogatil proračun

Jesenice - Tik pred novim letom je proračun za leto 2012 dobila tudi Občina Jesenice. Prihodki proračuna bodo znašali 25,3 milijona evrov, odhodki 29,4 milijona evrov, proračunsk...

GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2012 / 07:00

Kolimske zgodbe

Kolimske zgodbe Varlama Šalamova so gotovo ena najbolj pretresljivih knjig, kar sem jih bral. Mogoče tudi zato, ker sem jih prebiral med božično-novoletnimi prazniki. V času tor...

GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2012 / 07:00

V Belgiji sem najbolj pogrešal hribe

Ivan Bizjak, doma z Zgornje Bele, je imel od leta 2004 najvišji položaj za komisarjem, ki ga v evropskih institucijah zasedajo Slovenci. Kot generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranj...

Nasveti / ponedeljek, 9. januar 2012 / 07:00

Nevarne ženske

Begine ... Kdo so begine? ... Prvikrat sem poskušala zvedeti čim več o njih, ko sem v devetdesetih letih prevajala Fuentesovo Terro nostro (DZS, 1991), v kateri se eno izmed poglavij i...